Kaj bo projekt mlade umetnice v Galeriji Alkatraz?

Nič od tega je naslov projekta mlade umetnice Tjaše Pogačar Podgornik, ki bo v Galeriji Alkatraz na ogled od 19. marca od 20. ure naprej. Že naslov razstave napoveduje, kaj vse projekt ne bo, s tem namiguje na to, da bi hkrati to vse lahko bil, ali pa to, da gre za odprto strukturo s poudarkom na procesualnosti, zaradi česar ni mogoče vnaprej napovedati končnega rezultata. Ali pa da gre za dialoško delo, ki nastaja v interakciji med ustvarjalko in obiskovalci? Morda pa prav nič od tega? Vsekakor bo na mestu samem postalo jasno, kaj je, ali pa bo v galeriji predstavljeno na svoj način premešalo mogoče poti interpretacije prisotnega.

Kakorkoli, v tem trenutku je znano, kot so med drugim zapisali o razstavi, da ta ne bo: - "predstavitev mlade obetavne umetnice", - niti "nadarjene izstopajoče umetnice najmlajše generacije", - pa tudi ne "prodorne umetnice, ki s svojim prepoznavnim slogom zaznamuje aktualno likovno sceno", - ne bo "odkritje nove generacije", - niti "nov val nečesa, kar smo že pozabili",

- ne bo "prelomno vračanje", - ne "minimalen izraz manifestacije", - niti "preučevanje formalnih motivnih in vsebinskih elementov znotraj konkretne materije" - niti "neposredno nagovarjanje gledalca".

Predstavljeno delo tudi: - ne bo "inovativno in aktualno", - ne "družbeno kritično", - niti "angažirano", - tudi ne bo "svojevrsten likovni odziv", - ne "fleksibilno iskanje novih poti umetniškega ustvarjanja in pripravljenost delati" - in ne bo govorilo o tem, "kako obstati v času krize in šoka", - niti o tem, "kako preživeti in obstati v umetniškem sistemu".

Ob prebiranju zanikanja mogočega, kar bi razstava lahko bila, pa ne bo, in kaj bi umetniško delo lahko bilo, pa ni, se pojavlja vprašanje, ki se nanaša na odprto branje umetnine. Kaj lahko v tem primeru umetniško delo, kot to vse ni, lahko (še) je?

Ko odvržemo naštete mogoče interpretacije, ki jih v sodobnih kontekstih večkrat lahko sprejmemo kot aktualna branja različnih umetniških gest, sprevidimo, kako so takšne oznake lahko večpomenske, saj jih lahko pripišemo najrazličnejšim delom, pri tem pa hkrati tudi, kako so lahko prazne, saj ne govorijo nujno več o sami umetniški gesti, pač pa bolj o času, ki na določen način zmore in želi brati ustvarjeno. S tem lahko interpretacije postanejo gesla sama na sebi, ki za svoj nastanek in obstoj niti ne potrebujejo več avtorja in platforme znotraj kontekstov umetnosti, temveč le bralca, ki bo v videno umestil tudi to, kar delo mogoče niti ni in ne želi biti.