Fotografska razstava o odtujenosti

Pod mentorstvom fotografa Klavdija Slubana se je na enoletno pot raziskovanja, opazovanja, občutenja in tematiziranja odtujenosti podalo 14 slovenskih avtorjev in avtoric, nastalo pa predstavilo na razstavi z naslovom osrednje teme. S fotografskimi deli so se gledalci lahko najprej soočili v Galeriji Simulaker, do prvega marca pa se lahko v razstavišču MOL na Mestnem trgu 11, nadstropje nad galerijo Fotografija. V prihodnje sodelujoči upajo, da bo razstava zaokrožila še po drugih slovenskih regijah in tako omogočila, da se vsak od ustvarjalcem predstavi tudi v lokalnem okolju. Ob izhodiščih izbrane teme, s katero so se udeleženci Slubanove fotografske delavnice ukvarjali, je francoski ustvarjalec s slovenskimi koreninami utemeljil skozi refleksijo sodobnega družbenega konteksta in posameznika v njej. Z dobro mero senzibilnega opazovalca Sluban tako v katalogu, izdanem ob skupinski razstavi Odtujenost, zapiše, da smo v pretekli polovici stoletja "nedvomno priča več zgodovinskim, tehnološkim in ideološkim spremembam kot v kateremkoli obdobju človeške zgodovine". Ena izmed posledic opisanih okoliščin pa je naraščanje občutka odtujenosti, izkoreninjenosti od sveta in sebe, kar se manifestira na različne načine.

A opazovanje je pri Slubanu šele začetek, saj vlogo fotografije razume tudi kot dejavno ustvarjalnost ali pa vsaj poziva k temu, da premislimo o njenih možnostih kritičnega ubesedovanja družbenih procesov, ki z ozaveščanjem lahko na te tudi vplivajo. Razstava Odtujenost tako ponuja osnovo za razmislek, vizualno raziskovanje, s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju. Na to pot pa so se skozi intimno ali bolj družbeno uokvirjeno perspektivo podali Aleš Rosa, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Ciril Jazbec, Dejan Ferfolja, Dušan Josip Smodej, Eva Žganjar, Jurij Korenjak, Klemen Skubic, Maša Lancner, Matej Povše, Tina Dović, Uroš Počivalšek in Vitomir Pretnar, z njimi pa se vsakokratno v nezmožnost občutenja pripadnosti podajajo tudi gledalci.

Fotografiranje kot zgolj opazovanje? Ali fotografiranje razpira zgolj prostor za opazovanje, se v besedilu ob razstavi sprašuje Marina Katalenić, s tem pa odpira tudi polje za tematiziranje vloge umetnika v sodobnih kontekstih. Biti za objektivom, te postavlja v pozicijo beleženja, nadaljuje Katalenićeva, proizvajanje vednosti pa je dejanje aktivnosti. Nevidno s fotografskim aktom postane ovekovečeno, spregledano vidno in potlačeno ozaveščeno, prav to pa tisto, kar ustvarjanju daje mesto aktivnega deležnika v družbenih procesih in premišljevanjih o teh.

Odtujenosti v svetu, ki ga živimo in kot ga opisuje Klavdij Sluban, ni treba iskati. Ta je okoli nas in v nas, je del osebnih in družbenih kontekstov. Te so skozi narativne ali bolj formalistične, intimne ali bolj družbeno kritične vizualizirali ustvarjalci in ustvarjalke.

Da je odtujenost del življenja, sveta in posameznika v njem, nam avtorji in avtorice kažejo skozi svoja dela, ki se tudi na razstavi odvijejo skozi cikel med rojstvom in smrtjo. Tako se Maša Lancner sprašuje, kakšen je bil svet pred njenim prehodom, torej v materinem trebuhu, in kakšno je lahko dojemanje sveta pred rojstvom. Na odraščanju, družinskih zgodbah in odnosih slonijo podobe Boruta Peterlina, Eve Žganjar in Cirila Jazbeca, ki skozi objektiv išče načine za razumevanje svojih prednikov.

V naravo narave nas vodi Uroš Počivalšek s svojo serijo Gozdovi, Jurij Korenjak pa skozi Dnevnik, v katerem od blizu dokumentira svet tišine in miru, skozi njegov formalistični pristop pa podobe onkraj urbanega vsakdanjika prevzemajo že likovne značilnosti. K naravi družbe nas usmerja Matej Povše, s tematizacijo posameznika znotraj kolektiva, njega identitete in ritualnosti potrebne za njegovo nenehno vzpostavljanje. Na robove poetično vodi Aleš Rosa, k družbenim marginam pa s serijo, posvečeno romskim otrokom, Tina Dović, k brezdomcem Vitomir Pretnar in k zaporom pa Dejan Ferfolja.

Serijo fotografij Boštjana Puclja, na katerih so zabeleženi kraji samomorov, v razmerju do drugih, na razstavi predstavljenih del, pa ne gre razumeti le kot vizualiziranje prostorov dejanj zadnje odločitve, iskanje rešitve iz brezizhodnosti, temveč lahko fotografska dela beremo tudi skozi totalnost odtujenosti, ki je zapletene in prepletena z življenjem. Ta se začne z rojstvom in konča s smrtjo, v intimnem in družbenem življenju pa odvija, stopnjuje, nadaljuje in razrešuje, vsaj tako nam pripovedujejo in kažejo ustvarjalci razstave.