Filozofov dotik

Študiral je na Fakulteti za družbene vede in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, med študijem pa pridobil mednarodne certifikate znanja tujih jezikov angleščine, italijanščine in francoščine. Diplomiral je iz sociologije na FDV-ju (2005), se tam zaposlil najprej kot mladi raziskovalec na Centru za proučevanje kulture in religije, nato pa še kot asistent z doktoratom na Oddelku za kulturologijo. Po opravljenem doktorskem študiju na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je pridobil naziv doktorja znanosti s področja filozofije (2010). Je raziskovalni sodelavec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, član uredniškega odbora Časopisa za kritiko znanosti, objavlja v domačih in tujih revijah in je avtor znanstvenih monografij Poskus nekega dotika (2008), Twin Peaks in postmodernizem (2012), Diskurz in nasilje (2012), poleg tega pa še dveh esejističnih potopisov, Sarajevski dnevnik (2009) in Kahirske kaheksije: Kairo leto pred revolucijo (2011).

Kaj imata skupnega dotik in nasilje, osrednji tematiki dveh vaših knjig – Poskus nekega dotika iz leta 2008 ter Diskurz in nasilje iz leta 2012?

Morda ni nepomembno, če najprej povem, da je bila knjiga Diskurz in nasilje tema mojega doktorata in da se mi je vprašanje dotika sprva pojavilo v tem kontekstu, tako da je Poskus nekega dotika nastal kot korak vstran od osrednje tematike mojega študija zadnjih pet let. Filološka veda nakazuje, da se je glagol violare (prekršiti), etimološko povezan z violentia (nasilje), uporabljal za raznovrstne prakse, od kršenja pogodb do posilstva, v določenih primerih pa tudi za tako nedolžne stvari, kot je nepovabljen vstop v svetišče ali neritualiziran stik s svetim predmetom. No, natanko v takšnih kontekstih se oba fenomena neposredno zvežeta, saj še tako nedolžna stvar, kot je dotik, dobi nasilen značaj, kar deluje tudi zunaj sakralnega konteksta: pomislite samo na naključen dotik na avtobusu ali kaj podobnega, kar brž sproži nelagodje, saj posega v nedotakljivi prostor drugega. Dotik in nasilje: po eni strani je nasilje podaljšek dotika z drugimi sredstvi, tako kot je puščica podaljšek pogleda lokostrelca, po drugi strani pa se tudi medsebojno izključujeta, tako kot olje in voda: kljub vsemu ima dotik neko svojsko razsežnost, ki ni zvedljiva na vprašanje nasilja, temveč terja drugačen način premisleka. Skratka – in nikjer ni metafora bolj ustrezna: če se želimo dotakniti dotika, potem se moramo odpovedati nasilju.

Pred kratkim je izšlo vaše delo z naslovom Twin Peaks in postmodernizem: kava, pita, sova, škrat. Kaj vas je tako fasciniralo pri tej seriji?

Najbolj neposreden odgovor je v podnaslovu: kava, pita, sova, škrat. Nasploh se mi zdi, da so fascinacije tako fascinantna zadeva, da jih nikoli ni mogoče docela racionalno razložiti, saj se sicer odčara njihov čar in lahko hitro postanemo razočarani. Vseeno pa lahko poskusim vsaj posredno odgovoriti na vprašanje tako, da podam nekaj formalnih koordinat: Twin Peaks je za moje pojme tista serija, ki naravnost paradigmatsko uteleša postmoderno televizijsko nanizanko, saj s svojo vrhunsko stilizirano vizualno in glasbeno podobo premešča utečene žanrske kode. Najbolj razvidno se ta poteza kaže v pastišnem preigravanju različnih televizijskih registrov, od soap opere, melodrame, komedije, grozljivke, detektivke, pa vse tja do vremenskega in dnevnoinformativnega poročila, ekonomsko-propagandnega programa in statičnega televizijskega zaslona, čistega šumenja statike, kakor jo vidimo zarisovati se v escherjevskem vzorcu na tleh Rdeče sobe, po katerih pleše Škrat. Mimogrede naj omenim zabavno stvar, ki mi je zadnjič padla v oči: ta twinpeaksovski cikcak vzorec lahko zdaj opazite na samo na naslovnici knjige, temveč tudi na novem pločniku pred ljubljansko Dramo.

Je mogoče skozi prizmo Twin Peaksa bolje razumeti svet?

Nisem prepričan, da je mogoče bolje razumeti svet, zagotovo pa omogoča boljše razumevanje sveta, kakršnega nam slika medij televizije. Najbolj pomenljiv je morda element nenehnega menjavanja registrov v Twin Peaks: zdaj smo na prizorišču grozljivo brutalnega umora, sledi komedijantski zaviralni moment, pospremljen z lahkotnimi jazzovskimi variacijami, nato pa še dolg, tesnoben prizor napetega spoprijemanja staršev s smrtjo lastne hčere, potopljen v emocionalno Badalementijevo glasbo, enega izmed nosilnih stebrov celotne serije. Natanko s tem, ko je serija postmodernistično parodirala in obenem potencirala vse utečene žanrske kanale, prek katerih se nam posredujejo eksistencialni vidiki od ljubezni do smrti, nam je omogočila distanco za premislek novega načina obravnavanja samega človeškega izkustva. V tem pogledu ima Twin Peaks ne samo eksistencialno dimenzijo, temveč tudi izrazito izkustveno ali eksperimentalno razsežnost.

Katero leposlovno delo vas je nazadnje očaralo?

Že vso zimo preživljam v prebiranju velemojstra Vladimirja Nabokova, od zgodnjih del, kot sta Lužinova obramba in Resnično življenje Viteza Sebastijana, do zrelih, kot sta Bledi ogenj in Poglejte, Harlekini!. Doma imam iz knjižnice izposojen cel njegov novelistični opus v slovenskih prevodih, ki izvrstno ujamejo njegov neprekosljiv slog. Dober roman pomeni roman dobrih stavkov in stavki Nabokova so takšni, da jih z užitkom prebiraš v njihovem domorodnem kontekstu zgodbe, z istim užitkom pa jih lahko recitiraš tudi povsem zunaj njega. Recimo tale: "Če je erotika sok literature, potem je ljubezen brisača." Nasploh pa, kar zadeva recepcijo tega avtorja tako pri nas kot na tujem, menim, da je Lolita Nabokovu naredila vsaj toliko škode kot koristi. Seveda, z uspehom, ki ga je doživel s to knjigo, je lahko do smrti z ženo živel v švicarskem hotelu, toda za kakšno ceno? Lolita je zasenčila skoraj ves njegov opus, tako da povprečni bralec posledično ne pozna ničesar drugega njegovega, pri čemer zamuja tiste prave hedonistične bralne užitke, kot je Ada ali strast – v angleškem originalu Ada or Ardor, že sam naslov je genialen –, ki je, vsaj zame, vrhunec pisanja Nabokova.

Kaj pa glasba in zakaj ravno klavir?

Glasba me je odrešila postdoktorskih eksistencialnih muk, ki so znane vsakomur, ki se je podal na pot institucionalnega izobraževanja od diplome do doktorata. Nikoli nisem imel posluha zanjo, po nekoliko sadomazohističnem študiju pa sem eksistencialno potreboval nekaj, kar ne poteka v jezikovnem registru. Začelo se je zelo banalno, pravzaprav ravno z Badalamentijevo klavirsko skladbo za Twin Peaks, ki sem si jo v svoji običajni trmi zaželel naučiti na pamet. Od tod je bil samo korak do tega, da sem se podvrgel glasbenemu izobraževanju z branjem in učiteljem ter metronomom in vsemu, kar pride zraven, vključno s staro rusko čajko, pianinom, ki sem si ga kupil iz tretje roke. Glasbeno omiko sem začel, kakor se spodobi, z nekaj Bachovimi menueti, nato pa nadaljeval malce sem, malce tja. Ena prelomnica je bila vaja prvega stavka Beethovne sonate štirinajst quasi una fantasia, trenutno pa se mučim z domnevno najlažjim Chopinovim valčkom v malem a, ki pa mi vedno znova dokazuje, da ne obstaja nič takega, kot je "lahki Chopin". No, od tukaj bi se lahko hitro vrnili na vprašanje dotika in tega, kar je bilo rečeno prej: klavirski dotik je recimo nekaj, kar terja absolutno odpoved nasilju; pri igranju klavirja ne moreš preskočiti nobene stopnice, kakor tudi ne moreš skočiti čez sebe, še zlasti pa ne smeš delati sile samemu glasbilu – ravno nasprotno, sam moraš postati inštrument glasbila, s katerim (se) igraš.

Mar ni bilo kar nekaj filozofov, ki so bili tudi pianisti?

Ne domišljam si, da sem pianist – čeprav drži, da si pianista zamišljam v svojem nastajajočem romanu, ki nenaključno nosi naslov Pianistov dotik. Sam sem samo glasbeni amater, ki se lahko tolaži, da je bilo kar nekaj filozofov, ki so bili obenem melomani. Recimo Sartre, ki ga lahko na posnetkih gledamo, kako igra Chopina tako, da ubira precej napačnih not, ali Barthes, ki je podal zagovor amaterskega igranja klavirja. Poleg njiju najdemo v vrstah filozofov še profesionalne ali polprofesionalne glasbenike, recimo Nietzscheja, ki je pustil za seboj kar nekaj skladb – ne pretirano posrečenih sicer, ampak kdo sem jaz, da bi sodil? –, ali Adorna, ki je bil ne samo muzikolog, temveč tudi čisto pravi glasbenik, ki se je šolal pri najboljših. Četudi nimam dovolj glasbenega talenta, da bi lahko postal profesionalen pianist, lahko v svoj zagovor samo ponovim, kar je Barthes podal v zagovor amaterskega igranja klavirja, ko je v zgodovini odkrival zaton prakse igranja na domači pianino na račun veliko bolj pasivnega poslušanja gramofonov, kar je posledično vodilo ne samo v pasivizacijo glasbenega občinstva, ampak tudi v drastično krčenje zmožnosti razumevanja glasbe. V krč, nad katerim se je toliko zgražal Adorno v svojih socioloških esejih o sodobnih glasbenih okusih. Mislim, da bi moral vsakdo, ki se ima za ljubitelja glasbe, igrati vsaj eno glasbilo, na katerem svoje uho usklajuje s prsti, posluh z dotikom. V kontekstu zagovora splošne pravice do izobraževanja pa sam poleg tega absolutno zagovarjam tudi dolžnost do glasbene izobrazbe, ki bi morala biti – tako kot filozofija in filologija – obvezni predmet vsakega kurikuluma od osnovne do srednje šole in po možnosti še univerze,vsaj za humanistične in družboslovne fakultete, če drugega ne.

Vedno me je zanimalo, ali imajo filozofi načrte v življenju.

Vedno – ampak tudi njim samim se pokažejo šele v retrospektivi.

Potovanja?

Grčija – kakor vsako leto, že deset let in še desetletja, z mojo žen(sk)o.

Nova Gorica?

Gorica, "ekstimna" reč – tako historična vizija kot samo moja utopija.

Maček?

Danes ne – sicer pa imam enega doma, ki mi rad sedi na rami kakor vrana.