Anja Slapničar: Od triceratopsa do skodelic

Kot mnogo otrok je tudi Anja Slapničar velik del svojega otroštva preživljala z babico. In kot mnogo babic je bila tudi njena prava zakladnica ustvarjalnih idej, predvsem pa polna znanja. Anja, radovedna in zvedava, je želela preizkusiti vse, od izrezovanja snežink iz papirja do kvačkanja in pletenja. Tudi Anjina mama je spodbujala hčerkino ustvarjalnost in ko je izvedela, da na bližnji šoli poteka tečaj za otroke, je hčerko vpisala tja – čeprav je bila precej mlajša od tamkajšnjih šolarjev. Pred sabo je dobila kupček gline in rodila se je ljubezen. "Kar takoj sem želela narediti žirafo, a je učitelj rekel, da to ne bo šlo, saj ima žirafa predolg in pretanek vrat," pove Novomeščanka, ki je prva ovira pri uresničevanju zamisli ni ustavila. "Zato sem naredila triceratopsa." Vaja, vaja, vaja Tako se je začelo njeno spoznavanje z glino, čudovitim materialom, ki nam ga daje zemlja – ta pa, z vsemi kameninami vred, Anjo zanima tudi študijsko, saj je tik pred diplomo iz geodezije. V srednji šoli je začela obiskovati različne tečaje, na katerih je spoznavala obsežno število lončarskih tehnik in trikov. Po enem od takšnih tečajev in ko je že zavzeto ustvarjala doma, se je Anja odločila, da si želi imeti svoje vreteno. "Zanj sem dolgo varčevala in si ga nato le kupila," umirjeno, a z žarom odločnosti razlaga. "Naslednji korak je bila peč, ki je največji, a najnujnejši strošek." Uredila je svojo delavnico in začele so se ure in ure osvajanja vretena. "Vaja, vaja, vaja. Tipično za vreteno je, da moraš ob njem preživeti veliko časa, da se ga naučiš uporabljati. Ko dobiš pravi občutek, le še gradiš navzgor."

Glina psihično sprošča, fizično pa utruja Za vreteno se mlada lončarka rada usede spočita, zato jo v delavnici največkrat srečate ob dopoldnevih. Gre namreč za delo, ki psihično sprošča, fizično pa utruja. "Pri gnetenju gline in vrtenju težjih kosov na vretenu do izraza prideta moč in sila v rokah," opisuje svoj hobi, ki je že davno prerasel v nekaj več, vsakemu kilogramu gline pa se še vedno posveti z vso pozornostjo. "Gnetenje je zahteven proces, ki sem se ga učila več kot mesec. V maso ne smejo priti mehurčki, mora pa biti tudi povsem homogena." Ko izdelek pride z vretena, je glina še čisto mokra, zato jo Anja nato prestavi na leseno podlago, da se izdelki dobro in enakomerno posušijo, preden jih prvič žge v peči. Po peki na temperaturi med 900 in 980 stopinjami Celzija je na vrsti glaziranje, ki Anjinih izdelkom daje poseben značaj. "Glazure so nekakšen zmlet prah različnih naravnih sestavin, recimo kamenin, kremenčevega peska … Ta zdrobljen stekleni prah se pri drugi peki na višji temperaturi zatali." Izdelke glazira tako, da jih s pomočjo lončarskih klešč potaplja v glazuro, zmešano z vodo.

"Nagibam se k preprostosti" Najraje izdeluje skodelice, no, po njih morda najbolj slovi. Kot pravi sama, se je zdi najpomembneje to, da so njeni izdelki uporabni in karseda funkcionalno izdelani in obenem lepi. Tako izdeluje vse, kar pride prav v kuhinji in doma – posodo, podstavke, skodelice, milnike … Ko opisuje svoj slog, se vidi, da gre z roko v roki z njeno osebnostjo. "Nagibam se k preprostosti, nerada preobremenjujem izdelke z detajli, saj tudi sama nisem taka, da bi se s kakšno malenkostjo ukvarjala več ur," je iskrena. "Rada imam, da so stvari narejene kakovostno, hitro in preprosto. Velikokrat rečem, da so moje skodelice zen." "Izdelki izžarevajo delo in trud, ki ga vložim vanje" Pa ne kar tako. Ker Anja izjemno rada pije zelene čaje, predvsem japonske, navdih za ustvarjanje pogosto najde prav v kulturi pitja čaja. Zanimivo se ji zdi, da s svojimi izdelki privlači ljudi, ki jih zanima podobno. Do zanimivih pripetljajev pride na sejmih, kjer v zadnjem letu, odkar je lončarstvo tudi uradno njena dejavnost, večkrat razstavlja in prodaja. "Na sejmih spoznavam različne ljudi, se z njimi pogovarjam, črpam ideje in nasvete. Prav ti pogovori mi veliko dajo, pa četudi tisti dan ničesar ne prodam," v smehu pove. Ko jo vprašam, kako nekomu, ki ne da veliko na to, iz kakšne skodelice pije kavo, razložiti čar ročnega dela, Anja ostaja realna. "Zdi se mi, da moji izdelki izžarevajo delo in trud, ki ga vložim vanje. Ko komu razložim, da sem glino sama nakopala in ji posvetila veliko dela, pa da glazure mešam sama … že to izraža unikatnost. A kot pri vseh stvareh – vsak človek zase preceni, kaj mu je pomembno in kaj všeč."

Prihodnost? Morda jo čaka v Amsterdamu Anji Slapničar skodelice tudi sicer predstavljajo svojevrstno strast. Vedno, ko kam gre, s seboj prinese vsaj par kilogramov keramike, saj zbira izdelke različnih umetnikov, na potovanjih z njimi skuša tudi poklepetati in se kaj novega naučiti. "Veliko tudi berem," razloži in pove, da si kakšno knjigo kdaj sposodi tudi od fanta, ki je grafični oblikovalec. "Vsebino teh knjig z lahkoto prenesem na to, kar počnem sama." Zelo jo zanima tudi uporabniški in psihološki vidik uporabe vsakdanjih izdelkov in predvsem zgodbe za določenimi kosi. "Tudi sama skušam razložiti celotno zgodbo za izdelkom, kako je nastal, iz kakšnih materialov je in zakaj ima tako obliko. Zgodba za izdelkom se mi zdi zelo pomembna."

Jeseni načrtuje pot v Amsterdam, kjer si namerava najti kakšno geodetsko službo, dopušča pa tudi možnost, da se pridruži poslu, ki jo najbolj zanima. "Imela bom odprte oči, se morda pridružila keramični industriji ali studiu. Če bo tako, bom s sabo vzela tudi vreteno in peč, poskusila svoje izdelke pokazati na sejmih in v trgovinah." Čeprav njenemu študiju geodezije manjka le še pika na i, pa je v resnici lončarstvo tisto, v kar Anjo še vedno in vedno bolj vleče. "Do tja pa je še dolga pot."