Ko so sošolci na kosilu, se sprehaja po hodnikih

Ana Imela je pet let, ko je v mlaki krvi zagledala svojega očka. Bil je mrtev. Medlo se spomni tistega popoldneva, ko sta z mamico bežali, bežali, kar so ju nesle noge in … Naprej se ne spominja. Danes jih ima deset. Od tedaj naprej se je v njeno življenje naselil strah. Za mamico, ki z njo o dogodku nikoli ni spregovorila besedice.

Se je pa spremenila – mamica. In zato veliko časa preživi po bolnišnicah. Ana se večkrat skrije v najtemnejši kot babičinega stanovanja, kjer je šele pred mesecem dobila svojo posteljo. Prej je spala na tleh … In sanja o očku, ki ga je imela zelo rada. O življenju, ki so ga živeli pred leti, ko so bili še skupaj. Imeli so se lepo.

Ana nima prijateljev. Za v šolo ji je mamica dobro zakrpala staro torbo. Na luknje v copatih ji šiva cvetlice iz krp, njene barvice in svinčniki so tako majhni in ošiljeni, da jih še komaj drži v rokah. In ko sošolci kosijo, se s tistimi, ki jim starši ne morejo omogočiti šolskega kosila, sprehaja po hodnikih.

Ana je pridna učenka, ki si zelo želi čim prej služiti svoj denar, da bi pomagala mamici plačevati položnice, ki se kopičijo, ker nimata denarja niti za stanovanje.

Lan Kdo še ni plačal položnice, se sliši rezek glas učiteljice otrokom sedmega razreda. Lana oblije rdečica. Sinoči je mamica brskala po žepih, da je nabrala 50 centov za majhno žemljo, da si bo na poti iz šole lahko kupil vsaj en kos kruha. Doma ga nimajo. Ker v šoli mamica že več kot dva meseca ni zmogla plačati prehrane, ni smel več prejemati niti malice niti kosila. Vsak dan je tako zelo lačen, da je včeraj na poti domov od lakote omedlel.

Natanko ve, da položnice niso plačane. Kako naj bodo, če pa sta oba – mamica in očka – izgubila delo. Ne dobivajo prav nobene socialne pomoči, ker uradniki pravijo, da so imeli previsoke dohodke, ki jih že dve leti nimajo več … Ničesar več nimajo in ostali bodo tudi brez strehe nad glavo. Lan in njegov brat Nejc si želita le to, da ne bi pred koncem šole izgubili stanovanja, saj ne bi prenesla, da bi sošolci videli, kako zelo so revni.

Maj Nikoli ne bo pozabil tega leta. Z mamico, sestrico in bratcem so se znašli v varni hiši, v sobi, ki so si jo delili še z eno družino. Ampak zvečer ni bilo kričanja, ni bilo težkih udarcev očeta, ni bilo zmerjanja. Zdelo se mu je, da je prvič po toliko letih, kot se jih zaveda, mirno spal. Vsako noč, vse leto.

Res, da je imel proti sošolcem tako zelo skromna oblačila in skromne šolske potrebščine. Veliko so hodili peš, saj mamica ni imela vozila, denarja za avtobus pa tudi ne. In tik pred koncem šolskega leta naj bi se selili iz varne hiše. Kam, sprašuje mamico, kam jih bo odpeljala. Pa jim mirno odgovarja, da ne morejo nikamor, saj nima denarja, da bi najela stanovanje. Tistega, ki so ga morali zapustiti, pa tudi ni več, kot tudi ni več očeta, ki ga noče nikoli več videti.

Tako zelo si želi ostati v tem varnem prostoru. Tako zelo …

Nikola Ko so v šoli v petem razredu pri slovenščini pisali spis o svoji družini, je zapisal: "Moja družina sta očka in sestra. Mama nas je že pred leti zapustila in odšla. Sestra gre še kdaj k njej, mene pa ne mara. Tudi očka ne. In moj očka je dober človek. Le hudo je bolan. Najbrž tudi zato, ker smo vsi v eni sobici. Ki ima štedilnik, mizo in en kavč. Na njem spiva midva s sestro, očka pa na tleh. Ni prostora za še eno posteljo. Tako zelo si želim, da bi imeli tako veliko sobo – da bi lahko na postelji spal tudi moj očka.

Pa pravijo, da očki ne jokajo. Mojega vidim pogosto jokati. In večkrat, ko se ponoči zbudim, šteje drobiž, da bi nama lahko kupil vsaj kruh in jogurt, ki ga imava s sestro tako rada. Drugače pa ne pomnim, da bi jedel kaj drugega kot suhe makarone in riž. Tudi v šoli nimam kosila. Malico pa imam in včasih mi kak kos malice, ki ostane, dajo za kosilo in jaz nesem domov, ker vem, da je doma tudi očka lačen."

Mojca Skupaj z mamico, ki bo pravkar drugič rodila, stoji na postaji. V gumijastih škorenjcih, brez nogavičk. V pomečkani majčki s predolgimi rokavi in umazanih dolgih hlačah.

Za roko lovi mamico, ki jo odmika. Ko pride vlak, jo pahne nanj in potisne na sedež. Mojca tiho vpraša: Ali greva k babici? Mamica ji osorno odvrne: Greva, kamor morava! In Mojca se pogrezne v molk, ozre skozi okno in gleda pokrajino in ptice. Kako hitro švigajo mimo njenih malih očk. Na glas se pogovarja sama s seboj. Rada bi bila ptica in poletela na najvišje drevo. Mamica ne zna plezati, ne bi me dobila in ne bi me več lasala. In potem bi poletela k babici in dedku. Ki bi mi dala toplo mleko, me objela in bi ostala pri njima. Za vedno pri njima. Sanjala je. Naenkrat jo nekdo zgrabi za roko in že z mamico izstopata z vlaka. V Mojčinih očeh je strah. Kje bo spala to noč?