Veliki globus izgubljen že pred Meribelom

Ko bo naključni smučarski navdušenec čez nekaj let brskal po slovenski tekmovalni zgodovini, bo pri zimi 2014/15 naletel na izjemno rezultatsko poglavje, v katerem bo poleg treh kolajn na svetovnem prvenstvu (dve zlati in ena srebrna) zapisana tudi druga najuspešnejša individualna sezona kateregakoli slovenskega smučarja v zgodovini. Z drugim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala, drugim najuspešnejšim točkovnim plenom (1531 točk) in še tremi bronastimi kolajnami v posameznih disciplinah (slalom, smuk in superveleslalom) je Tina Maze znova pisala zgodovino. Že sedmo zaporedno sezono je v svojo knjigo uspehov vpisala nekaj večnih poglavij.

Nalezljiva nagnjenost k popolnosti

Do nepretrgane izjemnosti je Mazejevo popeljalo stalno spogledovanje s popolnostjo. Zato je razumljivo, da je tudi tokrat želela storiti še korak dlje in se v domovino vrniti z drugim velikim kristalnim globusom. Ta nalezljiva nagnjenost je posledično pri marsikaterem smučarskem navdušencu pustila nekaj grenkobe. Dejstvo je namreč, da je bila zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala dosegljiva tudi v tej sezoni, obenem pa velja dodati, da jo je Mazejeva v dobršni meri zapravila že pred velikim finalom.

V Meribelu je Črnjanka dobro opravila svoje delo. V točkovnem pogledu je bila celo uspešnejša od Anne Fenninger, predvsem pa je odličnost pokazala v vseh disciplinah. Ta stabilnost bi bila bogato nagrajena, če si ne bi pred tem privoščila nekaj spodrsljajev. V oči bode predvsem ničla na Zlati lisici v Mariboru, ki se je zdaj izkazala za usodno, dobrodošel pa bi bil tudi večji izkupiček v Aareju in St. Moritzu.

Nova sezona, enak recept

Morda v kakšni predhodni sezoni omenjeni spodrsljaji ne bi bili usodni, tokrat pa je Tina naletela na (pre)močno tekmico. Fenningerjeva, ki svojo kariero gradi na paleti disciplin, razpeti med smukom in veleslalomom, je namreč znala izkoristiti tekmičino ranljivost, obenem pa je uporabila orožje, ki ga je v preteklosti uporabljala prav Slovenka. Ko se je sezona bližala koncu in je velikemu delu smučarske karavane že zmanjkovalo sape, je izkoriščala odlično fizično pripravljenost ter pritiskala na plin, ob tem pa se zanašala tudi na psihično čvrstost. S podobnimi kartami je pred letom ugnala Mario Höfl Riesch, tokrat pa je strla še za nekaj stopenj čvrstejši odpor Tine Maze.

Brez opore v paradni disciplini

Svojevrstno simboliko dvoboja Maze-Fenninger je ponudila prav zadnja tekma sezone. Črnjanka je morala namreč orožje položiti v veleslalomu, torej disciplini, ki je bila večji del kariere njen zaščitni znak, ustvarjalni navdih in neusahljivi vir samozavesti ter moči tudi za preostale discipline. To je do izraza najbolj prišlo v prelomni sezoni 2008/09, ko se je odločila za samostojno pot, in v nepozabni ter rekordni zimi 2012/13, v kateri je s pridom izkoristila tudi izjemno hitro prilagoditev na nove smuči.

Letos je bil veleslalom celo njena najšibkejša točka. Ne le da je po petih zaporednih odličjih na velikih tekmovanjih prvič ostala praznih rok, prave opore ni našla niti v večjem delu sezone svetovnega pokala. Po drugi strani pa je Fenningerjeva v zadnjem delu sezone prav v veleslalomu slavila tri zmage in tako Tini prizadejala končne udarce.

Šola za smučarski jutri

Mazejeva lahko kljub porazu v dvoboju, ki je zaznamoval večji del sezone, na poletni oddih ali morda kar v smučarski pokoj odkoraka z visoko dvignjeno glavo. Večjih očitkov do sebe, svoje ekipe in svojega dela ne more gojiti.

Tega pa ne moremo trditi za slovenski smučarski sistem. Prav vprašanje, ali se je v Meribelu končala z naskokom najuspešnejša slovenska smučarska kariera, namreč ponovno osvetljuje spoznanje, da slovenska smučarska stroka pred slabim desetletjem ni znala videti in predvsem unovčiti izjemnega tekmovalnega potenciala Tine Maze, ki jo je nazadnje rešila samostojna pot z Andreo Massijem.

Njena pot mora postati večni opomnik in tudi vodilo pri postavljanju sistema za nove smučarske rodove. Morda tudi z Massijem kot morebitnim novim arhitektom smučarske piramide …