Vajdičeve smuči se selijo v kot

Dobro leto in dva meseca po tem, ko je še zadnjič nastopil na tekmi svetovnega pokala, je Bernard Vajdič dokončno potrdil, da se poslavlja. Da je njegova smučarska pot končana, je pravzaprav spoznal že po lanskoletni poškodbi kolena, čeprav se je nato še odzval vabilu iz Irana in tam nastopil na tekmah državnega prvenstva ter ob tem poskušal trenirati. "Tudi tam sem videl, da sem se znašel na drugačni ravni smučanja. Ne gre več, nisem več konkurenčen," pravi 32-letni Velenjčan, ki je po izpadu iz reprezentančnih vrst poskušal s samostojno potjo, si na tekmah nižje ravni krepko popravil FIS-točke, iskal tudi možnosti za selitev v tujino, na koncu pa ga je v brezizhoden položaj potisnila nova poškodba. Zdaj je dokončno rekel bobu bob in se lotil organizacije poslovilne tekme. V krogu svojih nekdanjih sotekmovalcev in prijateljev se bo poslovil prihodnjo soboto, 6. aprila, na Golteh. "Malce mi je tesno pri srcu, priznam. A še težje je bilo, ko sem se moral odločiti za nadaljevanje v lastni režiji. Zdaj vem, da je to poglavje končano. Vse od poškodbe kolena naprej mi je bilo pravzaprav jasno, da poti nazaj ni več," pravi novi smučarski upokojenec, ki bo smuči v kot postavil na isti dan kot Andrej Jerman, le da se bo smukaški specialist poslovil na Krvavcu.

Grenak priokus bo ostal

Ob slovesu dolgoletnega reprezentanta bi se težko otresli občutka, ki je bil prisoten že ob odhodu vrstnikov Mitje Dragšiča in Aleša Gorze. Za vse člane "izgubljenega rodu" je namreč značilno, da so obetali precej več. Njihovi rezultati so sicer v primerjavi s še aktivnimi slovenskimi tekmovalci, predvsem v tehničnih disciplinah, kakovostni, a skromnejši od želja in dometa. Tudi Vajdič, ki je zbral 120 nastopov v svetovnem pokalu in se šestkrat zavihtel med najboljšo deseterico, priznava, da bi lahko iztržil več. "Težko se je vračati v zgodovino in razglabljati o tem, kako bi bilo, če bi bilo … Zdaj sicer lahko rečem, da bi lahko dosegel več. Priznam pa tudi, da ob trenerski nestanovitnosti v prelomnih trenutkih svoje kariere nisem imel dovolj poguma in moči za drugačno pot. Povsem s svojo glavo sem začel razmišljati, ko sem bil v to prisiljen. Pred leti, ko sem bil blizu najboljšim, bi prav gotovo lažje ubral svojo pot. Žal mi je tudi, da nisem izkoristil svojega potenciala v preostalih disciplinah. Začel sem kot veleslalomist in bil obetaven tudi v kombinaciji, a ko sem začel dosegati rezultate v slalomu, sem se začel oklepati te discipline. Grenkobo čutim tudi, ko zdaj gledam svoje vožnje. Moja tehnika ni bila sporna, vidi pa se, da ni bilo prave hitrosti. S kakšno brezkompromisno vožnjo bi se v najboljših letih lahko zavihtel še višje. Sem pa vseeno ponosen na kar nekaj svojih dosežkov. Ko mi je uspel preboj z rednim uvrščanjem med 15, sem se počutil odlično," razmišlja udeleženec dveh olimpijskih iger in treh svetovnih prvenstev, ki ob slovesu ne more mimo kritike na račun reprezentančnih razmer. V nos so mu šle predvsem pogoste trenerske menjave, ki so preprečevale dolgoročno delo. "Na te stvari tekmovalec nima vpliva," pravi Vajdič, ki javno ne želi prati umazanega perila, je pa zato zelo skeptičnih misli ob vprašanju o prihodnosti slovenskega smučanja. "Imamo fante, ki navdušujejo v mlajših kategorijah, nato pa ob prehodu v člansko vrsto obstanejo. Preveč je čakanja. Tudi volja in delovno ozračje nista na pravi ravni. V zadnjih letih sem imel veliko priložnosti za vpogled v tuje tabore. Ozračje je preprosto drugačno. Vprašati se moramo, zakaj je pri nas prisotne toliko slabe volje. Upam na svetlo prihodnost, a čez noč pač ne bo šlo," poudarja Vajdič, ki ima tudi v svoji zbirki kolajno z mladinskega svetovnega prvenstva. Leta 2000 je bil namreč drugi v veleslalomu. V svetovnem pokalu je bil nato v tej disciplini najboljši trinajsti, v slalomu pa se je dvakrat zavihtel na peto mesto.

"Smučanje je moje življenje!"

V smučanju vseeno še naprej vidi velik izziv. V minulih mesecih je užival v delu z mladimi smučarji iz Sport kluba DOL iz Ajdovščine, med katerimi izstopa izjemno nadarjena Andreja Slokar, ki je kakovost dokazala tudi na pokalu Loka in znamenitem Topolinu. "Delam s tekmovalci od trinajstega do petnajstega leta. Čutim, da lahko prenašam svoje izkušnje in znanje. Smučanje je moje življenje. Na tem področju lahko uspešno delujem. Ambicije so velike, cilji visoki. Zdaj se resnično vidim v tej službi, čeprav sem imel kar nekaj težav s prehodom in sprejemanjem dejstva, da zdaj nisem več tisti, ki sproži štartno palico," pripoveduje Vajdič, ki ima v ekipi pod vodstvom trenerja Tomaža Bizjaka še vlogo svetovalca, pospešeno pa se je lotil tudi opravljanja izpitov na poti do trenerske PRO licence.