Peter Pen: Smučarji so dirkalni konji

Po dolgih letih zdomstva in delovanja v dobro organizirani hrvaški reprezentanci se je nekdanji mariborski smukač Peter Pen lani vrnil v Slovenijo. Prevzel je vodenje ekipe za hitri disciplini, v kateri sta najbolj napredovala Klemen Kosi in Boštjan Kline, medtem ko pa nesojena vodilna moža, Andrej Šporn in Rok Perko, nista upravičila pričakovanj. Kljub dejstvu, da ne ve, kakšna bo njegova trenerska usoda, je prepričan, da je pred ekipo, s katero je delal, lahko še lepa prihodnost.

Je za vas dejstvo, da ste kot trener za hitri disciplini v smukaškem delu finala svetovnega pokala v Meribelu spremljali le tuje smučarje, v superveleslalomu pa bo slovensko čast reševal mladinski svetovni prvak, neuspeh? Večletni trend slabšanja rezultatov v hitrih disciplinah smo ustavili. Krivulja se je znova nekoliko dvignila, čeprav sezona še zdaleč ni bila optimalna. Zadovoljen sem lahko s pripravljalnim obdobjem, med sezono pa smo imeli preveč težav. Priznam, računal sem predvsem na Andreja Šporna in Roka Perka, a je na koncu pobudo prevzel mlajši del ekipe. Kor trener sem najbolj ponosen na dejstvo, da smo bili najboljši na osrednjih tekmah sezone, torej v Wengnu, Kitzbühlu in na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku. Veseli me tudi napredek mlajših. A s temi prvimi koraki se ne smemo zadovoljiti. Tudi jaz ne želim le petnajstih mest. Zastaviti si moramo še višje cilje. Osnovna ideja pa je oblikovanje močne ekipe. To je postopen proces. Osnova sta motivacija in volja. Ta del imamo, tako da …

Kako pojasnjujete rezultatski mrk Andreja Šporna, ki bi moral prevzeti vlogo vlečnega konja, a je sezono končal brez ene same točke v svetovnem pokalu, in rekonvalescenta Roka Perka? Imela sta nekaj dobrih časov na treningih, na tekmah pa sta blestela le na odsekih. Šporn je bil v Wengnu v prvi minuti med najboljšimi, a je nato z eno napako zapravil vse. Podobna zgodba se je Perku primerila v Kitzbühlu. To priča o tem, da spadata višje. Priznati pa je treba, da sta bila vedno najslabša prav na tekmah. Prve analize smo že opravili. A pred konkretnim pogovorom o tem, kako naprej, je naloga vseh fantov, ne le Perka in Šporna, da dobro izkoristijo še prihajajoče smučarske tedne. Sezone še ni konec. Nato pa bom fante vprašal, kaj želijo. Kaj so pripravljeni vložiti v kariero. Ne govorim o denarju. Naš šport je prišel tako daleč, da so smučarji postali dirkalni konji, trenerji pa spremljevalci, ki moramo poskrbeti za najboljše dirkalne pogoje. Zasebno življenje je na drugem mestu.

Želite dejati, da je pri osebnem vložku največ rezerv? Prav gotovo. Ko govorimo o Špornu in Perku, ne moremo mimo dejstva, da sta bila v svojih karierah že med najboljšimi. Tudi letos sta brez pravega rezultatskega oprijema nekajkrat dala vedeti, da sta lahko še vedno zelo hitra. Prepričan sem o tem, da bi bila zgodba precej drugačna, če bi že Lake Louise ponudil kakšen oprijemljiv rezultat. To bi bila injekcija samozavesti, ki jo smučarji potrebujejo. Omenil sem že, da mlajši tekmovalci napredujejo. Kot trener upam, da bo to prebudilo tudi starejša dva. Prepričan sem o tem, da se ne bosta dala.

Kje pa v novi sezoni vidite Klemna Kosija in Boštjana Klineta? Na katerih ravneh lahko najbolj napredujeta? Kosi je izreden tekmovalec, ki na tekmah pokaže največ. Je specifičen tip športnika, kar je za naš hribovski šport dobro. Najbolj je napredoval v superveleslalomu. Pozna pa se mu še manko znanja na ravninskih delih. Za dodaten napredek bo moral pokazati tudi več strpnosti. Kline je po drugi strani izjemno umirjen in osredotočen tekmovalec. Letos je nastopal z visoko štartno številko in se zelo izkazal. Premagoval je po 25 tekmovalcev, ki so štartali pred njim, in sosede na štartni listi prehiteval za dve sekundi. To je bilo dovolj za nekaj točk, domet pa je večji. Dejstvo pa je, da so razlike med elito zelo majhne. Tu se pozna naš zaostanek v opremi. Za tekmeci zaostajamo, a jih poskušamo dohiteti.

Je za omenjena tekmovalca recept znan: na tekmah nižje ravni, podobno kot lani Šporn v južnoameriškem pokalu, izboljšati točke in si zagotoviti bolj konkurenčno štartno številko v svetovnem pokalu? Da. Če v svetovnem pokalu nastopiš s številko do 40, imaš lepe možnosti za preboj. V nadaljevanju pa si veliko bolj odvisen od vremena in proge.

Če … Niste ga še uporabili, čeprav je jasno, da je pred vami kopica negotovosti. Vseeno smelo govorite o prihodnosti. Fantje vedo, kaj želijo. Jaz jim bom pomagal do konca. Moja prihodnost? Ne vem. Čez nekaj dni mi poteče pogodba, nato pa … Sebe lahko rešim, lahko odidem.

A želite ostati … Seveda. Postavljanje temeljev je vedno najtežje. Sprva se moraš ujeti s tekmovalci in postaviti sistem delovanja. Poleg tega trdim, da se v težkih trenutkih ljudje najbolje spoznamo. Mi smo to fazo preživeli. Kot ekipa smo dobro delovali. Ambicije v slovenskem smuku so del mojega življenja.

Imate v tem trenutku sogovornika, o katerem bi lahko govorili o prihodnosti? Ne vem. Mislim, da ne. Treba je iskati rešitve in delati. Pogovarjajo pa naj se, če sem lahko nekoliko nesramen, v parlamentu ali gostilni.

Ob domnevi, da boste ostali šef ekipe za hitri disciplini, si boste verjetno prizadevali za širitev ekipe. Morda v prihodnje tudi z zadnjima junakoma mladinskega svetovnega prvenstva, torej Miho Hrobatom in Štefanom Hadalinom? Ostati morata smučarja. Trenirati morata tudi slalom in veleslalom. Omogočiti pa jima je treba tudi trening hitrih disciplin ter izkoristiti prednost majhnih držav. To pa je dejstvo, da lahko fantje že kot mladi kopičijo izkušnje v svetovnem pokalu. Za Hadalina in Hrobata lahko rečem, da jima lahko pomagamo. Imamo pot, znanje in izkušnje. Treba bo delati in biti potrpežljiv. Zavedati se je treba dejstva, da v Sloveniji starši in trenerji lahko vzgojijo mladinskega svetovnega prvaka. Na voljo so treningi v Kranjski Gori, Mariboru in na Krvavcu. Fantje lahko vozijo tudi smuk na progi, ki je dolga eno minuto. V članski konkurenci je drugače. Treba je v tujino. Treba se je organizirati. Kako? S pravim moštvom ali denarjem.