Kljub majhnosti še vedno preveliki

"Tale naš december je res veseli december. Upam, da ta besedna zveza ni zaščitena," ob uspehih Tine Maze in Roka Perka z zanj značilno vedrino razmišlja strokovni vodja alpskih disciplin Vlado Makuc. V Val Gardeni, kjer je do uspeha kariere prišel Perko, je dogajanje spremljal ob progi, v neposredni bližini šefa svetovnega pokala Günterja Hujare, ki je bil v vremenski loteriji bojda deležen številnih pritiskov. Vseeno je vztrajal, tudi nekoliko tvegal in naposled pod streho spravil preizkušnjo, ki se je za slovenski tabor končala s tremi dobitniki točk, med njimi tudi novim obrazom na stopničkah za zmagovalce. "Tudi Hujara je zmagovalec te tekme," pravi Makuc, ki je nato v ciljnem izteku naletel tudi na Burkharda Schafferja, donedavnega trenerje slovenskih smukačev, ki v novi sezoni poveljuje avstrijski falangi. "Burki", ki se sicer ni poslovil v povsem prijateljskem slogu, je ob vidnem zadovoljstvu čestital slovenskemu taboru, Makuc pa ob tem priznava, da gre del zaslug pripisati tudi avstrijskemu strokovnjaku.

Manj naklonjeni so bili v avstrijskem taboru pri prošnjah za sodelovanje na skupnem treningu v Schladmingu. Ob odjugi in slabih snežnih razmerah so se namreč številna evropska smučišča, ki omogočajo trening hitrih disciplin, znašla v velikih težavah. Razpoložljive terene so tako zavzeli Avstrijci in Američani, zaradi Sočija pa so vselej dobrodošli tudi "slovenski" Rusi. Slovenskemu taboru naposled ni preostalo drugega, kot da odpove načrtovano pot v Avstrijo ali Italijo, do nadaljnjega pa se bo mudil na Krvavcu, kjer pa je sedeva možen le trening tehničnih disciplin. "Treba se je prilagajati. Pomembno pa je, da ohranjamo pravo miselnost pred novimi tekmami. Čaka nas Bormio, torej tekma, ki je prinesla našemu taboru že kar nekaj dobre volje. V Val Gardeni smo se veselili, a se kmalu spustili na realna tla. Smo pa optimisti. Imamo dovolj razlogov," pravi Tadej Platovšek, trener ekipe za hitri disciplini, ki je, kot vse kaže, za nekatere postala "prevelika", a se po drugi strani na treningih in tekmah kot po pravilu srečuje z majhnostjo. Tekmovalcem so namreč večinoma na voljo le trije trenerji, kar je seveda občutno premalo. Prav zato je nujno stalno povezovanje s Hrvati, Čehi ali celo Francozi.

"Avstrijci in Švicarji imajo denimo 15 ali 16 trenerjev. No, nekaj šteje tudi srce," se je z nekoliko kislim nasmehom neprijetne teme lotil Makuc in po rami še enkrat potrepljal sobotnega junaka Perka. Slednji tudi po treh prespanih nočeh priznava, da ga še nekoliko peče "poraz" proti Nymanu, zaradi katerega je ostal brez zmage. "Uresničile so se mi sanje. A vztrajam pri začrtani poti. Vztrajam pri miselnosti, s katero sem se lotil sezone, torej še pred tem podvigom. Res je, da je to smučanje mojega življenja. Toda v našem športu je tako, da ti določeni tereni ležijo, drugi malo manj. Tudi končni cilj ostaja nespremenjen – uvrstitev med najboljših 15. No, morda pa bom še del kakšne senzacije, čeprav bi bil vesel, če v drugo to ne bo več senzacija," se je zadnjega smuka še enkrat dotaknil Perko in na sedežu SZS odprl tradicionalno penino. Ob tem seveda ni šlo brez vprašanj o delnem samoplačništvu. Tržiški smukač trenutka sicer ni želel izkoriščati za nov medijski obračun z vodstvenimi kadri zveze, zaželel pa jim je dovolj "pameti" pri nadaljnjih usmeritvah.