Anja Eržen popustila pritiskom družine in se pridružila stricu v biatlonu

Bilo je samo vprašanje časa, če vprašate njene starše in stare starše, pa se je za ta korak odločila celo nekoliko prepozno. Biatlon je bil Anji skorajda položen v zibelko, zdaj se je končno pridružila stricu Janezu Mariču med "lovci na smučeh". "Tekla sem enajst let, že začela sem zaradi strica, ki je bil takrat že uveljavljen biatlonec. Družina me je ves čas prepričevala, naj se vendarle preizkusim v biatlonu, a sem hotela videti, kam lahko pridem v teku na smučeh. A napočil je čas, zadnja leta sem začela razmišljati, da bi se posvetila biatlonu in začela novo kariero tukaj. Moram poudariti, da mi ni čisto nič žal, čisto ničesar ne obžalujem," razlaga zdaj že nekdanja smučarska tekačica, o družinski podpori v novi sredini pa pove: "Lepo je imeti strica, ki je nekoč dosegal vrhunske rezultate, zahvaliti se mu moram tudi za kopito puške, on in njegov prijatelj sta ga izdelala posebej zame. Pogosto poklepetava tudi o treningu in preostalih rečeh, še vseeno pa upam, da bom malo bolje streljala kot on."

Največja sprememba je seveda strelstvo, a prilagodila se je hitro

Prav streljanje je seveda za Erženovo povsem nova dimenzija, ki jo bo morala osvojiti, če hoče v biatlonu izpolniti ambicije, sama ima najvišje cilje. "Streljam kakšnih pet, šest mesecev in kar napredujem. Takega napredka sploh nisem pričakovala. Takoj po sezoni sem hodila s trenerjem streljat v Škofjo Loko nekajkrat na teden. Zdaj veliko delam za to, da streljam z višjim pulzom, imam še nekaj težav pri streljanju stoje, kar je čisto normalno. Manjka mi strelske kondicije, nasploh pa kar gre, še posebej leže. Stoje še iščem pravi položaj, ampak mi gre res dobro," pravi, da ne govori na pamet, pa je dokazala že na tekmi državnega prvenstva v poletnem biatlonu na Pokljuki, ko je zasedla tretje mesto. Zaostala je le za prekaljenima veterankama Tejo Gregorin in Andrejo Mali. Hvali tudi vzdušje v slovenski biatlonski vrsti: "Vsi so zelo v redu, dajo mi kakšen nasvet, še najbolj Teja, ampak je vsa ekipa odlična. Zelo dobro se počutim v biatlonski reprezentanci. Mislim, da je tudi strelski trener Tomaš Kos kar zadovoljen z mano. V zelo kratkem času sem zelo napredovala, veliko dela me še čaka."

V pokalu IBU si bo poskušala zagotoviti pravico nastopa v svetovnem pokalu

In kakšne so najbolj očitne razlike med delom v teku in biatlonu? "Sistem treningov je drugačen, tudi sami treningi so drugačni. Več je 'skejting rolk', seveda ni klasike, klasiko treniramo samo za kakšen iztek. Tudi hitre treninge delamo, samo na tekaških rolkah, kar je seveda logično. Všeč mi je tudi, da smo ogromno doma, treniramo na Pokljuki, samo 20 minut od mojega doma. Tudi vzdušje na splošno je drugačno, mislim, da se bolje razumemo, skratka bolje se počutim," še pravi tekmovalka, ki že ima tudi olimpijske izkušnje, leta 2010 je s tekaško štafeto nastopila v Vancouvru in zasedla 14. mesto, njen prvi cilj v biatlonu pa je uvrstitev v svetovni pokal: "Če bo novembra sneg na Švedskem, bom odpotovala tja in štartala na IBU-tekmi. Če izpolnim normo, lahko štartam na svetovnem pokalu. To je načrtovan začetek, potem pa bomo videli, kako naprej. Moja želja je seveda štartati na svetovnem pokalu, zelo me zanima, kako je to v biatlonu."

Trener Velepec je prepričan, da si bo Erženova na pokalu IBU rutinirano zagotovila vstopnico za svetovni pokal, mladi tekmovalki zaupa in pravi, da bo to zanjo zgolj formalnost.