Torek, 13. 2. 2024, 15.57
9 mesecev, 2 tedna
Veronika Erjavec, intervju
Danes ne beži več s točke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,30
"Prva sprememba je bila ta, da nisem bežala s točke. Dobila sem zaupanje, da lahko igram dolge točke."
Veronika Erjavec, slovenska teniška igralka, je lani s svojimi uspehi zelo opozorila nase, saj je na turnirjih nižje ravni osvojila kar deset lovorik. Zelo dobro pa ji gre tudi v letošnji sezoni. S 24-letno Ljubljančanko smo se pogovarjali o njenih začetkih in njenih prihodnjih načrtih, ki jih ne manjka.
V zadnjih letih so ljubitelji tenisa lahko spremljali uspehe Tamare Zidanšek in Kaje Juvan. Iz njune sence je lani pokukala Veronika Erjavec, ki je navduševala na turnirjih nižje ravni in je že nekaj časa tretja najboljša slovenska igralka. Štiriindvajsetletna Ljubljančanka je lani na turnirjih serije ITF osvojila kar deset turnirjev, štiri med posameznicami in šest v igri dvojic. Dobro je začela tudi letošnjo sezono, ko je v svojo vitrino postavila dve lovoriki v igri dvojic.
Da je tenis njena strast, je pokazala že v osnovnošolskih letih, ko se je večkrat na teden iz Idrije vozila v Ljubljano. Kmalu za tem se je vsa njena družina preselila v Ljubljano, da je lahko Veronika trenirala tenis in postala profesionalna igralka. Zdaj se ji vse njeno delo obrestuje, ko ji je lani na lestvici uspel velik preskok. Letos je prvič zaigrala na kvalifikacijah turnirja za grand slam na OP Avstralije in vse skupaj opisala kot izjemno lepo izkušnjo. A Veronika se ne želi ustaviti na tem mestu, njeni cilji so še višji in še bolj ambiciozni.
Veronika Erjavec je lani na lestvici WTA naredila velik preskok.
Nam lahko na kratko opišete svojo športno pot?
S tenisom sem se začela ukvarjati v prvem razredu osnovne šole, pravzaprav še nisem imela šest let. Pred tem je igral moj brat, hodila sem ga gledat in tenis mi je postal všeč. Nekaj let sem trenirala, v sedmem razredu osnovne šole sem se začela trikrat ali štirikrat na teden voziti v Ljubljano. Trenerja sta namreč iz Idrije odšla v Ljubljano. V devetem razredu pa smo se z družino preselili v Ljubljano.
Torej ste bili vi krivi, da se je družina preselila v Ljubljano?
Da, bolj ali manj (smeh, op. p.).
Imate oziroma ste imeli kakšnega teniškega vzornika?
Moj vzornik se je že upokojil. To je Roger Federer.
Danes trenirate pod vodstvom Saše Pistotnika, ki je letos pri nas postal trener leta. Koliko časa že sodelujeta?
Marca bo dve leti.
Je on zaslužen za vaš teniški vzpon?
"Časovno sem ga precej okupirala. Zelo veliko naju ni. Tudi ko sva doma, imava vsak dan trening."
Zagotovo ima velik del zaslug za to. V bistvu sem iskala trenerja, ki bi z menoj hodil po turnirjih, ker prejšnji trener zaradi obveznosti ni imel časa. Po nekaj tednih skupnega dela sva s Sašem ostala sama oz. je on prevzel mesto glavnega trenerja. Ko sem bila mlajša, so me veliko mučile poškodbe, ampak verjetno je bilo to tudi psihološkega izvora. Na tej ravni sem naredila zelo velik napredek. Postala sem bolj samozavestna in v tenisu še bolj uživam. Mislim, da je bil to največji napredek, ki sva ga naredila. Danes sem sproščena, zadovoljna, bolj si zaupam in se ne obremenjujem toliko.
Nekje sem zasledil, da vaš trener sodeluje tudi z Glorio Kotnik. To drži?
Sašo je primarno začel kot kondicijski trener in z Glorio sodelujeta zadnjih pet let. Ne sodeluje pa samo z njo, ampak tudi z nekaterimi drugimi športniki in klubi.
Verjetno mora največ časa posvetiti vam, glede na to, da teniške igralke in igralci veliko potujete?
Da, zagotovo. Časovno sem ga precej okupirala. Zelo veliko naju ni. Tudi ko sva doma, imava vsak dan trening. Prej sem igrala na manj turnirjih, ker sem bila veliko poškodovana. Zdaj se nama je obema življenje malo spremenilo. Res naju veliko ni.
Prej ste omenili poškodbe, kakšne poškodbe so vas pestile?
Večinoma ni bilo nič tragičnega, ampak vseskozi so se nabirale različne stvari. Bile so kakšne manjše natrganine, vnetja, zvini …
Ali danes takšnih težav s poškodbami nimate več?
Ne. Pravzaprav ne vem, kje bil izvor vsega tega. Konec koncev vse športnike pestijo poškodbe, ampak za zdaj nama lepo uspeva, da sproti dozirava količino stresa na telo in se veliko posvečava tudi preventivi.
Veronika Erjavec je letos v svojo vitrino postavila že dve lovoriki.
Koga imate še v svoji ekipi?
Trenutno je Sašo prevzel tudi del kondicijskega treninga, ker sva veliko odsotna. On to stvar obvlada. Še vedno sodelujem z atletsko trenerko, imam fizioterapevta, maserja in tudi psihologinjo. A odkar je Sašo prišel v ekipo, je druge člane precej razbremenil.
Ste imeli v tem času pomisleke, da bi opustili profesionalni tenis, ali ste ves ta čas verjeli in zaupali vase?
Ko imaš nihanja in kot ti ne gre, imaš pomisleke, ampak takšno je življenje.
Preskok na lestvici WTA vam je uspel lani, ko ste bili avgusta uvrščeni na 179. mesto. Kaj se je spremenilo v vaši igri, da ste začeli verjeti, da lahko igrate proti dobrim igralkam?
Prva sprememba je bila ta, da nisem bežala s točke. Dobila sem zaupanje, da lahko igram dolge točke. Nisem ena izmed 190-centimetrskih igralk, ki bi lahko po udarcu ali dveh zaključila točko. Odigrala sem veliko turnirjev, imela sem veliko priložnosti in vsak poraz, ki je prišel, ni bil tragedija, saj sem imela naslednji teden novo priložnost. Na višji ravni, ko sem igrala, bolj kakovostne nasprotnice so bile. Takrat ugotoviš, da se da igrati in da ni tako velika razlika.
Lani ste na turnirjih nižje ravni dosegli kar deset lovorik (šest v dvojicah in štiri med posameznicami, op. p.). Vam to v letošnji sezoni predstavlja breme ali le poskušate napredovati in igrati svojo najboljšo igro?
Zagotovo imaš nekje v ozadju, da si nekaj že dosegel. Vsako leto moraš braniti točke, če želiš ostati na istih mestih. S trenerjem se posvečava temu, da še vedno razvijava igro in se ne želiva obremenjevati z rezultati. Tudi ko sem se približevala mestom, da bi se lahko uvrstila na turnir za grand slam, so naju vsi spraševali o tem … Midva sva res razmišljala, da se bo to zgodilo, ko bo čas za to. Vedela sva, da če bova delala in napredovala, bo tudi rezultat prišel.
Prepričana je, da lahko še napreduje.
Letos ste že dobili dve lovoriki v dvojicah. Kaj je vaša prioriteta, dosegati dobre rezultate med posameznicami ali med dvojicami?
Še vedno je moja prioriteta igra med posameznicami. Zdi se mi, da lahko še napredujem in da se lahko prebijem še višje. Sicer zelo uživam tudi v dvojicah. Če mi urnik ustreza, se dogovorim in igram tudi v dvojicah. Zdaj že vem, katere partnerke mi ustrezajo. V dvojicah zelo uživam, ampak še vedno se prilagajam igri posameznic.
Letos ste prvič izkusili turnir za grand slam, ko ste igrali v kvalifikacijah na OP Avstralije. Kakšna je bila izkušnja iz Melbourna?
Bila je nora izkušnja. Četudi mi na igrišču ni šlo tako, kot sem si želela, je bilo vse drugo zelo dobro. Težko si to predstavljaš, če tega ne doživiš. Nimaš občutka, da bi te obravnavali drugače kot najboljše igralke na svetu. Tudi ljudje v Avstraliji so prijazni in delujejo srečni. Oba sva bila navdušena, tako da ne morem povedati ene slabe stvari.
Ali to pomeni, da boste letos poskušali napadati še kakšen turnir za grand slam?
Zagotovo je to želja ali cilj. Ta Melbourne sva si vzela kot nagrado za to, kar sva naredila. Upam, da se v prihodnosti nagradim še s kakšnim turnirjem za grand slam. Če se ne bo zgodilo kaj drastičnega, bi skoraj morala ujeti Pariz (OP Francije op. p.) Zagotovo načrtujem in si želim še napredovati po lestvici navzgor. Naučila sem se, da je v tenisu zelo težko delati dolgoročne načrte, ker se lahko hitro kaj obrne.
Billie Jean King Cup – Veronika Erjavec in Ela Nala Milić v igri dvojic
Lani ste bili članica slovenske ekipe, ki je igrala na finalnem turnirju Bille Jean King Cup. Tudi to je bila za vas verjetno posebna izkušnja?
Da, res je. Težko si lahko predstavljaš takšno vzdušje. Tam nismo imeli velikega števila navijačev, ampak so naredili takšno vzdušje, da so mi šle kocine pokonci, ko sem igrala. Spodbujali so nas ne glede na vse. Z Elo Nalo Milić sva kar dobro igrali proti dobrim nasprotnicam. Bila je posebna izkušnja, od katere tudi nisem vedela, kaj pričakovati. Mislim, da se nam je lepo izšlo.
V svoji karieri ste zelo malo igrali na trdi podlagi. Ste se v letošnji sezoni že kaj navadili nanjo in napredovali v svoji igri?
S trenerjem sva se temu kar posvetila. Celotno pripravljalno obdobje sva bila na trdi podlagi in oba se zavedava, da če želiva priti višje in igrati na največjih turnirjih, jih je treba veliko igrati na trdi podlagi. Predvsem moram to psihološko sprejeti, ker trening ni bil nikoli težava. Tudi na trdi podlagi ne. Dejansko so mi manjkale le tekme, ampak naredila sva lep napredek, če pogledam svojo igro in odnos na igriščih s trdo podlago. Dosegla sem že nekaj lepih zmag, tako da je to lepa motivacija za naprej.
V ženskem tenisu je trenutno kaotično stanje.
Imate na treningih dovolj kakovostnih igralk?
To je v Sloveniji manjša težava, ker ni veliko deklet. Lahko dobiš mlajše fante, ampak to ni čisto isti tenis. Včasih je težko dobiti dober trening oziroma trening, kot bi si ga želel. Zdi se mi, da se vseeno zelo dobro povezujeva. V tem primeru je Sašo zelo odprt. On nima težav trenirati s komerkoli. Res poskušava trenirati z vsemi. Nikoli ne veš, kakšen žreb boš dobil in kdo bo tvoja nasprotnica.
Kakšni so vaši načrti?
Za naslednji mesec in pol, se mi zdi, imava dober načrt. Ta teden sva še doma, nato greva za en teden na Portugalsko, nato sta dva turnirja zapored v Trnavi na Slovaškem, potem pa so počasi že turnirji v Sloveniji.
Že kaj pogledujete proti turnirjem serije WTA?
Da, zagotovo. To ostaja primarni cilj, a je trenutno v ženskem tenisu kaotično stanje, saj je turnirjev premalo in vsa dekleta, ki so višje na lestvici, dejansko igrajo na vsakem možnem turnirju višjega ranga, zato se je težko prebiti že na kvalifikacije.
Preberite še:
