''Britanec'' Aljaž Bedene: Rad imam Slovenijo in ničesar ne obžalujem

Slovenska moška štiriperesna teniška deteljica, ki jo sestavljajo Blaž Rola, Blaž Kavčič, Grega Žemlja in Aljaž Bedene, se spopada z viharnim obdobjem. Z uvrstitvijo med najboljšo stoterico na svetu se lahko pohvalita le soimenjaka iz Ljubljane in Ptuja, Žemlja, pred letom dni s 43. mestom slovenski rekorder na svetovni jakostni lestvici, je zaradi zdravstvenih težav že dalj časa odsoten in se izogiba največjim teniškim arenam, Bedene pa je zgodba zase. Ko se je preselil v London, so bile iz tedna v teden bolj glasne govorice o tem, da želi sprejeti britansko državljanstvo in se preizkusiti kot Otočan. Stalne zavrnitve reprezentančnih vpoklicev so dvigovale prah, slovenska javnost ni ostala ravnodušna. Zdaj, ko je tudi uradno, da bi Aljaž rad nadaljeval teniško kariero pod britansko streho, smo ga zaprosili, da predstavi svojo plat zgodbe.

Vas kaj zbode prebiranje bolj ali manj negativnih komentarjev, ki se nanašajo na vašo izjavo, da bi radi igrali za Veliko Britanijo? Nekateri gredo celo tako daleč, da vas imajo za velikega izdajalca in vas pozivajo, da takoj vrnete slovenski potni list … Seveda mi takšni odzivi niso všeč, kdaj pa kdaj preberem kakšen komentar. Vsak ima pravico do svojega mnenja in svoje besede, sam pa si najbolj želim, da bi slišali še mojo plat te zgodbe. Tisti, ki me poznajo ali pa so kadarkoli imeli opravka s tenisom oziroma slovensko teniško zvezo, me pri tem podpirajo, saj vedo, kakšno je trenutno stanje.

Kakšna je potem vaša plat zgodbe, ki jo slovenska javnost ne pozna najbolje? Lahko približate ozadje? Pred šestimi leti sem odšel v London, ker sem si želel boljših treningov. Tam so razmere za razvoj izjemne. Treniram v akademiji Gosling, kjer sem letos začel sodelovati z novim trenerjem. Podpira me agencija GTC, vse je bolje urejeno, zato odločitev ni bila težka. Sprva nisem niti pomislil, da bi zaigral za drugo državo, potem pa so sledili taki in drugačni spori s Teniško zvezo Slovenije. Nikoli mi niso dajali prave podpore, vedno so bili v ospredju drugi igralci. V Londonu je povsem drugače. Tu me podpirajo. Želijo me za svojega, počutim se odlično. Zakaj ste tako dolgo čakali in odlašali s potrditvijo, da se res nekaj dogaja med vami in Veliko Britanijo? O tem se je šušljajo že več mesecev, v oči pa so bodle vaše zavrnitve reprezentančnih vpoklicev za dvoboje Davisovega pokala. Ne bi bilo lažje, če bi to javnosti sporočili že prej in se s tem izognili zlonamernim namigovanjem? V tistem trenutku sem mislil, da je pomembneje, da se osredotočim na svojo igro in pustim pri miru temo o državljanstvu. Moje odpovedi reprezentanci so bile večinoma povezane z mojimi bolečinami v zapestju, ki jih na trenutke še vedno občutim. Nič ne bi naredil drugače, kot sem, ničesar ne obžalujem. Rad imam Slovenijo, rad sem igral za reprezentanco, a ko ne gre več naprej, pač ne gre. Vem, da sem izbral najboljšo možnost za uresničitev svojih ciljev.

Je bil glavni krivec za prenehanje igranja v slovenski reprezentanci kapetan Blaž Trupej, ki je, potem ko je postalo uradno, da želite zaigrati za Veliko Britanijo, dejal, da ste mu ves čas metali pesek v oči? Imel sem občutek, da nisem zaželen, in to se ne bi smelo dogajati. Že tako smo majhna država in imamo le nekaj kakovostnih igralcev, oni pa so delali le za dva (za Blaža Kavčiča in Grego Žemljo, op. p.). Smešno je tudi, da sta selektor in njegov pomočnik trenerja igralcev (Blaž Trupej je trener Kavčiča, Žiga Janškovec pa trener Žemlje, op. p.). Jaz sem bil tam bolj sparing partner, vse je bilo podrejeno njima. Nisem se počutil dobro, to so vedeli vsi v reprezentanci, pa še vedno niso sklenili kompromisa. To je bila velika napaka, v meni pa je zamera le rasla.

Na treningih ste se torej počutili, kot da ste drugorazredni igralec v reprezentanci. Ste tudi zaradi tega v prihodnje ignorirali reprezentančne pozive? Bi bilo kaj drugače, če bi reprezentanco vodil nekdo, ki ne trenira reprezentanta? Zagotovo bi bilo drugače, vendar bi se morali drugače vesti tudi preostali akterji. Kot sem že povedal, meni je bila čast igrati za Slovenijo.

Kako zdaj načrtujete teniško prihodnost? Zakaj se ponavljajo poškodbe zapestja? Moji cilji za prihodnost so jasni. Letos še vedno ostaja cilj top 50, v nadaljevanju pa ne skrivam svojih ambicij, moj cilj je top 10. Brez poškodb se mi to lahko uresniči. Poskušal bom igrati svoj najboljši tenis, pa bomo videli. Prejšnji teden sem zmagal v Todiju, izboljšanje forme je vidno, kar me zelo veseli. Poškodba zapestja naj bi me ovirala vse življenje, razen če bi se odločil za operacijo. Spremenil sem tehniko bekhenda in zdaj je vse lažje, bolečina se kdaj še pojavi, vendar sem navajen na to.

Ta teden poteka slovenski challenger. Lani ste bili zelo blizu uvrstitvi v finale, letos vas ni. Vam je kaj žal, glede na to, gre za največji slovenski teniški dogodek, ali se je resnično preveč pokrival z drugimi turnirji in zato niste prišli v Portorož? Seveda mi je žal, ker ne igram v Portorožu. Je eden izmed lepših turnirjev serije challenger na svetu, vendar je zdaj peščena sezona in zame to ni prišlo ob pravem času. Prijavil sem se za turnir v San Benedettu, a sem ga moral izpustiti zaradi bolečine v hrbtu. Skrbelo me je, da bi se še poslabšalo. Na srečo se ni, tako da bom kmalu spet na stotih odstotkih pripravljenosti, tako da bom nastopil že v Umagu.

Bo največji cilj do konca sezone nastop na OP ZDA, še zadnjem teniškem vrhuncu leta? Prijava za US Open je zame prišla malce prekmalu, tako da bom moral v kvalifikacije. Vseeno pa bi rad tudi na grand slamih končno pokazal, kaj znam, tako da komaj čakam Odprto prvenstvo ZDA.