Urška Žolnir: Olimpijska medalja me ni spremenila

Judoistka Urška Žolnir se je pred štirimi leti že sprijaznila s spoznanjem, da bo morala na krstni olimpijski nastop počakati vse do Pekinga. A "pet minut pred dvanajsto" je prišel klic odrešitve in veselja. Širši javnosti tedaj ne tako znana Žalčanka se je v zadnjem trenutku vendarle prebila v olimpijsko reprezentanco. Toda nihanj s tem še ni bilo konec. Varovanka trenerja Marjana Fabjana se je namreč znašla na pragu finala, izgubila v zadnjem trenutku in ostala brez boja za zlato odličje. Vseeno je nato zbrala dovolj moči za oster spopad v borbi za tretje mesto, v katerem si je priborila bronasto odličje in poskrbela, da so jo spoznali skorajda vsi Slovenci. Ker je tudi v zadnjem štiriletnem obdobju nanizala kar nekaj odličnih rezultatov tako na svetovnih kot tudi evropskih prvenstvih, jo je pred drugim olimpijskim nastopom doletela prav posebna čast. Judoistka, ki bo oktobra dopolnila 27 let, bo namreč ob petkovem mimohodu reprezentanc iger 29 olimpijade na otvoritveni slovesnosti na pekinškem štadionu "Ptičje gnezdo" ponosno vihtela slovensko trobojnico …

Urška, verjetno vas v zadnjem tednu veliko sprašujejo o … O zastavi? Ha, ha … Res je. Kaj naj rečem?! Sprva me je novica, da mi bo pripadla ta velika čast, kar pošteno presenetila, celo šokirala. No, šok je minil, veselim se odprtja.

O častni naravi te vloge ne gre izgubljati besed? Gre za izjemno čast. Tistim, ki so mi zaupali to nalogo, sem iskreno hvaležna. V Sloveniji je malo dobitnikov olimpijske kolajne. Še manj pa je tistih, ki so na odprtju nosili zastavo svoje države.

Se morda spomnite, kdaj ste si preko malega zaslona prvič ogledali otvoritveno slovesnost olimpijskih iger in mimohod držav? To je bilo leta 1996, ko je igre gostila Atlanta (tam je do olimpijskega odličja prišel Andraž Vehovar, tokrat vodja slovenske delegacije, op. p.). Spominjam se, da sem bila na pripravah v bližini Mozirja, trener pa nas je vodil v hišo, kjer smo z navdušenjem spremljali olimpijske igre.

Pred vami je že drugi olimpijski nastop. Pred Atenami ste se v ekipo prebili tik pred začetkom iger in nato prišli do odličja. Tokrat je položaj precej drugačen? Res je. Tokrat sem normo izpolnila že pred enim letom, pred Atenami pa se je vse zgodilo zelo na hitro, v enem samem tednu. Težko bi odgovorila na vprašanje, katera pot je boljša. Bomo videli, kakšen bo rezultat … Vseeno pa sem zelo zadovoljna, da sem si olimpijsko vozovnico zagotovila že pred časom. Tako nisem bila deležna hudega živčnega pritiska. Na drugi olimpijski nastop sem se lahko pripravljala povsem v miru.

V kolikšni meri se je spremenilo vaše življenje po osvojeni kolajni v Atenah? Po moji oceni ne prav veliko. Olimpijska kolajna me ni spremenila. Ostala sem Urška, kakršne se spominjam tudi pred tem olimpijskim nastopom. Razliko čutim le pri prepoznavnosti. V Celju me morda pred tem marsikdo ni poznal, sedaj pa vedo, kdo sem. Sicer pa večjih sprememb ni bilo. Res pa je, da se rada spominjam olimpijskega prvenca. Spomini bodo še dolgo živi.

Vidite nov olimpijski nastop kot novo priložnost za odličje? O tem niti ne razmišljam. Pred novim olimpijskim nastopom misli namenjam le svoji predstavi. Rada bi se borila po najboljših močeh. O kakršnikoli uvrstitvi ali celo odličju je trenutno težko razglabljati. Zdi se mi tudi nepotrebno. Ponavljam, borila se bo po najboljših močeh, nato pa bo, kar bo.

Beseda ali dve o konkurenci … Čaka me težko delo, saj bo konkurenca res huda. V Atenah so poleg mene tudi številne druge judoistke nastopile prvič. Tokrat bodo vse štiri leta starejše in toliko bolj izkušene. Med seboj se dobro poznamo, zato bodo vsi dvoboji nedvomno zahtevni.