Uroš Zorman: Vsi so govorili, da smo slabi

Rokometaš, ki si ga je v sanjski ekipi pred dvema letoma zaželel Talant Dušebajev, ima za sabo že en evropski naslov. Celjski lovoriki iz leta 2004 je dodal še eno najbolj prestižno.

Kljub težavam s poškodbami in virozi je v Kielu odigral odlično partijo, a se po 60 minutah boja skoraj zgrudil na tla. Tako telesno in čustveno izčrpan je 28-letni rokometaš potreboval kar nekaj časa, da se je zavedal uspeha. S penino v roki ter z dobrimi prijatelji Rutenko, Pajovičem in Metličićem se je začelo slavje. Uspel mu je veliki met. Potem ko je že v sezoni 2002/03 s Prulami premagal Kiel pri njih doma ter se veselil polfinala lige prvakov, mu je to uspelo še enkrat. Evropskega velikana je na severu Nemčije premagal v dresu španske ekipe. Tokrat prav v neposrednem obračunu za evropski prestol.

Štiri leta ste čakali na drugi evropski naslov. Kaj je drugače, kot je bilo leta 2004 s Celjem PL? Drugi naslov z drugim klubom. Mislim, da je zelo lepo, da nisi ves čas z enim in istim klubom v 'špici', pač pa se znajdeš tudi v drugi sredini. Tako kot je bila prva evropska lovorika zelo lepa in čustvena, je druga prav tako. Verjetno pa se bom vsega skupaj še bolj zavedal po nekaj prespanih nočeh … Zagotovo pa bo ta, druga medalja, odšla v posebno zbirko poleg prve. Četudi v prihodnosti ne osvojim nobene več, čeprav se bom zanjo potrudil, sem zadovoljen. Mislim, da sem naredil in dosegel dovolj.

Kaj se vam je pred zadnjim dejanjem evropske sezone odvijalo v glavi? Pred tekmo sem se nekajkrat spomnil na Prule. Takrat smo v četrtfinalu premagali Kiel prav tu, v tej dvorani. Spominjal sem se te tekme, odvrtel v glavi film in ponavljal pri sebi, da bomo s Ciudadom to ponovili. Tudi takrat so nas namreč že vsi odpisali.

Malo je bilo tistih, ki so vam napovedovali, da boste preskočili težavno nemško oviro. Sami niste bili skeptični … Skoraj nihče ni stavil na nas, vsi so bili prepričani, da nas bo Kiel suvereno odpravil, ampak, kot sem že povedal, se mi nismo predali. Zavedamo se, da smo dobra ekipa in da imamo vrline. Tako kot tudi Kiel. Ampak tu, v Nemčiji, ni odločala kakovost, pač pa trenutni navdih. Na terenu nam ni nihče pomagal, kvečjemu vzeli so nam marsikaj. Je pa res, da je bila sreča na naši strani.

Prva tekma rokometnih strokovnjakov z vaše strani ni prepričala. V drugi je bilo vse drugače … Kakšna so bila glavna navodila? Predvsem trdnejša obramba in držanje Karabatića ter pa seveda čim manj izgubljenih žog v napadu. Igrati umirjeno, brez hitrih in neizdelanih akcij. Vse nam je uspelo, kot smo se dogovorili. Preprečili smo nasprotne napade tekmecev. To je bil ključ do uspeha.

V tej sezoni je padlo kar nekaj očitkov na vašo igro. Niste igrali lepo, zdelo se je celo nekoliko okorno, a vseeno osvojili kar pet lovorik – španski pokal ter superpokal, kraljevi pokal, špansko prvenstvo, za končno zmagoslavje pa še ligo prvakov … Točno to je najlepše na koncu. Vsi so govorili, da smo slabi, da ne znamo igrati in da nismo kolektiv, ampak nazadnje smo osvojili vse, kar se osvojiti v sezoni da. Neverjetno. Skozi sezono nihče ni verjel v nas, kritike so padale ves čas – predvsem gre to sporočilo gospodu Cvijiču, ki ni verjel v nas –, a na koncu smo celemu svetu dokazali nasprotno.

Pišete zgodovino tudi s tem, da ste po več kot 800 dneh ugnali ''nepremagljivi'' Kiel v njegovi dvorani … Pa ne le to. Pišemo zgodovino tudi zato, ker smo prvo finalno tekmo doma izgubili, a nato nadoknadili razliko v gosteh. Vesel sem, da sem tam, kjer se piše zgodovina. Ti dnevi bodo v mojem srcu zapisani z zlatimi črkami.

Včasih pravite, da se vam močno zahoče po Sloveniji, a v trenutkih zmagoslavje bržkone ne … Trenutno je lepo, a zelo rad bi se še kdaj vrnil domov in še enkrat zaigral za katerega od slovenskih klubov.

Kaj sledi? Slavje, zadnja tekma španskega prvenstva, pot domov in ogled vroče tekme zaključka slovenskega državnega prvenstva v soboto v Celju.