Uroš Zorman: Vemo, kje je vodilo in kaj opozorilo

Uroš Zorman je že nekaj let kapetan slovenske izbrane vrste. Je rokometaš, ki reprezentanci nikoli ni rekel "ne". Doživljal je vzpone in padce, odhajal na evropska in svetovna prvenstva, večinoma se vračal razočaran, ostaja mu srebro iz leta 2004. Za reprezentanco je odigral 155 tekem in je z Luko Žvižejem najizkušenejši v moštvu. Hkrati je eden tistih, ki je kar trikrat v karieri dvignil pokal lige prvakov. Od letošnjega februarja igra na Poljskem, pri Kielcah.

Do evropskega prvenstva je 70 dni. Za vas so se priprave šele začele. Najprej le enotedenske. V kolikšni meri se že posvečate nasprotnikom – Norveški, Hrvaški in Islandiji? Začeli smo gledati njihove videoposnetke. Nekoliko analiziramo njihove napadalne akcije, pa raznovrstnost v napadu. Gre predvsem za to, da dobimo občutek, kako igrajo, da se že nekoliko pripravimo na njih in o njih razmišljamo. To, kar počnemo ta teden, je pomembna podlaga pred zadnjimi 20 dnevi, ki nas čakajo decembra. Počasi že kujemo taktiko.

Skupina D – pogled nanjo je kar strah vzbujajoč. Čeprav še neradi govorite o ciljih, bi moral ta biti vsaj napredovanje iz prvega dela. Se strinjate? V katerokoli skupino bi padli, bi bila težka, zato o težavnosti ne gre razpravljati. Če razmišljam kot kapetan, naš cilj ni le preboj skozi prvi del, pač pa priti do dodatnih kvalifikacij za olimpijske igre. Kakor kaže, bo verjetno treba osvojiti peto/šesto mesto. Če je to realno ali ne, je prehitro govoriti. Zagotovo pa vsak pri sebi razmišlja o tem, sicer ne bi bili športniki. Tako kot sem rekel že velikokrat, treba je stremeti k visokim ciljem, če želiš priti enkrat do njega. Mogoče pa bo bolje, da gremo letos v Srbijo nekoliko bolj 'potiho' in se vrnemo bolj glasno in veselo.

Reprezentanca je zmes mladih in nekoliko manj mladih za razliko od preteklih prvenstev, ko so jo sestavljala skoraj sama uveljavljena imena … Dejstvo je, da smo vedno imeli zelo kakovostno ekipo, rezultatsko pa bili blizu najboljšim, hkrati pa zelo daleč. Če bi v tistih letih po srebru na evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah znali narediti še en preskok, dvakrat priti do polfinala, bi bila zgodba povsem drugačna. Ko padeš v krog širših favoritov, potem si vselej zraven. Saj vemo, kakšen je rokomet. Tako pa spet začenjamo neko novo zgodbo z mladimi igralci in nami nekoliko starejšimi, izkušenejšimi. V kvalifikacijah se je pokazalo za dobro mešanico, hkrati pa smo se veliko naučili. Vodilo nam morata biti dve kvalifikacijski tekmi s Poljsko, v opomin pa poraz na Portugalskem.

Kje bi lahko bila Slovenija najmočnejša? V mladosti, ki je – norost. Veliko je igralcev, ki sploh ne vedo, kaj je evropsko prvenstvo. Ni pritiskov. Saj veste, kako je, otrok dvigne pet kilogramov in gre. Ne ve, kaj je to. Vsekakor lahko veliko dajo, mi izkušenejši pa jim bomo pri tem poskušali pomagati. Na igrišču pa bo ključ obramba. Če tukaj ne bomo močni, potem se lahko kar poslovimo. Za nas bo vsaka tekma derbi, takšna ekipa smo.

Čaka vas evropsko prvenstvo v Srbiji, po dolgem času znova v bližini domovine. Bo za vas to domač teren? Verjamem v naše navijače in mislim, da nas bodo bodrili v velikem številu. Tega si vsi zelo želimo, saj je za kaj več potrebna bučna podpora s tribun. Igranje v Srbiji bi moralo biti, kot da bi bili doma.

Je rokomet še vedno dovolj privlačen za gledalce? Zdi se, da zanimanje upada. Zanesljivo je padlo, vidi se po klubski in reprezentančni sceni. Vsak mora prevzeti odgovornost. Krivi smo tudi mi igralci, saj pravih rezultatov ni bilo. Pa tudi Rokometna zveza Slovenije bo morala razmisliti, zakaj je tako in kako popraviti situacijo. Ob tem ne smemo pozabiti, da je rokometna panoga od kolektivnih športov še vedno daleč pred vsemi kolektivnimi športi v vsej naši zgodovini. A na lovorikah se ne spi.

Še trenutek o vašem klubu, poljskih Kielcah. V prvem delu sezone ste bili uspešni, čeprav nekateri trdijo, da vi igrate bolj malo … Malo? Za nekoga je to malo, za drugega veliko. Nekdo je zadovoljen s petimi minutami, drugi z desetimi ni. Glede na svoja leta sem zadovoljen z minutažo. Včasih bi lahko igral manj, včasih bi si želel več.