Uroš Zorman: Tudi ''lesena'' medalja šteje ogromno

Uroš Zorman je bil med tistimi, ki so na svetovnem prvenstvu odigrali največ in najbolje. Blestel je tudi v dramatičnih končnicah, ki jih tokrat ni primanjkovalo. V svojem slogu je vselej našel pravo, ponavadi odločilno rešitev s podajo ali zadetkom. Kolajno z evropskega prvenstva že ima, neizmerno si želi še žlahtne kovine s svetovnega. Tokrat je bil prekleto blizu. Vendar je tudi polfinale izjemen, zgodovinski rezultat. Proti koncu turnirja je tako kot ostalim tudi njemu zmanjkovalo energije oziroma oktanov, kot se slikovito izrazi selektor. Rešitev Zorman vidi v višini in moči zunanjih igralcev, ki bi lahko več žog poslali vratarju za hrbet od daleč, da se ne bi bilo treba toliko zanašati na izčrpajoča preigravanja.

Pred tekmo z Rusijo ste dejali, da bi bil polfinale za Slovenijo kot zlato. Zdaj na to zlato verjetno gledate drugače?

Gotovo je bila možnost za kaj več. Ampak bodimo realni. Enkrat bodimo spet malo na tleh. Prišli smo med štiri ekipe. To bi vsak podpisal pred prvenstvom.Tri ekipe, ki so pred nami, so izkušenejše. Igralci nastopajo v večjih klubih. To je stvar, ki gotovo pretehta na takšnih turnirjih. Ne bi se nič opravičeval. Domov se vračamo z dvignjeno glavo, ponosni. To je zgodovinski rezultat. Nobeni ekipi v kolektivnih športih ni uspelo biti četrta na svetu. Vsakokrat se malo vpišemo v zgodovino. Gotovo bi bilo lepše, če bi osvojili kolajno. Na koncu je nismo. Tudi ta ''lesena'', povedano po domače, šteje ogromno. Ponosen sem na svoje soigralce, kapa dol. Borili smo se do zadnjih atomov moči. Žal ni šlo. Malo so nas načele tudi poškodbe, nismo imeli več tiste prave energije.

Je naključje, da je Slovenija proti Španiji v 18 minutah dala dva gola, proti Hrvaški pa je bila 12 minut brez zadetka?

Mislim, da je naključje. Prej nismo nikoli toliko grešili. Razlog je pomanjkanje energije, izkušenj, ki na takšnem turnirju pridejo zelo prav. Nismo izkoristili obrambe. Tekmeci nas niso dobili na postavljeno obrambo, ampak s protinapadi. V ekipi je pomembna vsaka malenkost. Moštvo se mora še veliko naučiti. Nekateri so bili prvič na prvenstvu in že v polfinalu. Jaz sem ga čakal 15 let moje kariere. Izkušnje so neprecenljive. Bolj kot fizična moč.

Ostajate v reprezentanci?

Zdaj so se stvari spet malo spremenile. (smeh) Navsezadnje je vse odvisno od selektorja. Če sem pripravljen sodelovati? Zaenkrat še.

Kaj manjka Sloveniji v primerjavi s Španijo in Hrvaško?

Manjka nam levi zunanji, da se zbudi na takšni tekmi. Velike ekipe, Srbijo in Poljsko, smo premagali z levim zunanjim, ki je dal po šest in osem golov. To manjka. Ne moremo ves turnir mi 'mali' igrati eden na enega. Hrvati so se postavili na črto. Nekako smo jih prebijali. Ampak to terja svoj davek. Malo smo izčrpani. Malo bom rekel v narekovajih. Mislim, da komaj stojimo na nogah. Potrebujemo svežino od zadaj, z devetih, desetih metrov. Ko bodo prišle izkušnje, bo drugače. Potrebujemo pravega levega zunanjega. Za to imata potencial oba (Nenad Bilbija in Borut Mačkovšek, op. a.) oziroma sta ga dokazala na svetovnem prvenstvu. Za polfinale in finale je treba imeti že nekaj izkušenj, jajc. V tem pogledu so nekatere reprezentance svetlobna leta pred nami.

Je torej za večjo porabo energije kriva gibljivejša igra v obrambi?

Mi ne moremo igrati drugače. Glede na to, da nimamo toliko strelov od daleč, moramo biti hitrejši. Obramba je zelo gibljiva. Ne moremo postaviti obrambe 6-0 na črto, ker nas lahko vsak preskoči. Moramo gledati s pozitivne strani. Četrto mesto na prvenstvu ... Mi smo si ga želeli, vi si ga gotovo niste predstavljali. Te tri reprezentance so pred nami zasluženo. Mogoče bo pa v naslednjih letih drugače. Dobili bomo še nekaj izkušenj in se tudi mi malo posmejali.