Tina Maze: Da, tudi Slovenka je lahko št. 1

Zdaj še 29-letni Tini Maze na preostalih devetih tekmah sezone ni treba osvojiti niti ene same točke več, pa bo zanesljivo postala zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala in nova lastnica velikega kristalnega globusa. Čeprav gre za zelo prijetno misel, pa pri slovenski šampionki kakršnokoli popuščanje zanesljivo ne pride v poštev. Da je prišla do zdajšnje ravni pripravljenosti, je morala vložiti veliko let in energije, zato želi to fazo maksimalno izkoristiti ter si do konca zime prilastiti še kakšno lovoriko. Posledično se v Meriberu, kjer je poskrbela, da bo rezultat njene sezonske enačbe v vsakem primeru pozitiven, ni predajala čustvom. "To ne pomeni, da ne cenim globusa. Prav nasprotno. Vesela sem ga, nimam besed, čeprav se ga bom povsem zares zavedala, ko ga bom tudi prejela. Toda sezona še ni končana. Ostati moram osredotočena," ostaja odločna najboljša slovenska smučarka vseh časov.

Slovenci pogosto iščemo dlako v jajcu, zato se najprej ustavimo pri vašem proslavljanju superkombinacijske zmage v Meribelu. Tokrat se vam vaše znamenito šampionsko kolo ni najbolj posrečilo, saj ste pristali na hrbtu. Znak popolne izčrpanosti? Morda. Predvsem pa sem nastavila napačno roko, tako da nisem imela dovolj moči. Prisotnim fotografom sem želela postreči z atraktivnejšim kolesom, pa ni šlo. Se zgodi. Ha, ha …

A ko ste nato ležali na hrbtu in zrli v nebo, ste verjetno spoznali, da je od zdaj nad vami le – nebo. Lep občutek? Dejstvo je, da sem imela veliki kristalni globus v rokah že nekaj časa. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bom to tudi potrdila. Govorim o točkah, o matematiki.

Vas je ta matematika obremenjevala? Ne. Številke me ne begajo. V zadnjem intervjuju za Sportal sem dejala, da se na napakah učimo. Tako se letos nisem obremenjevala z globusom, temveč sem se posvečala predvsem predstavam. Tudi za tekmo v Meribelu lahko rečem, da sem prikazala nekaj, kar sem se naučila na napakah. Verjetno se spominjate mojega slalomskega nastopa v superkombinaciji na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. Vodila sem po smukaškem delu, nato pa pokazala manj od želenega in pričakovanega. Nisem tvegala, zato sem ostala brez naslova svetovne prvakinje. Prav zaradi tega sem tokrat dala od sebe še toliko več. Tvegala sem, celo do te mere, da v dveh primerih niti nisem povsem natančno vedela, ali sem še na progi.

Kdor pozna vašo tekmovalno filozofijo, verjetno ve, da že zagotovljeni globus ne bo kaj prida omajal vaše odločnosti. Vztrajate pri veselju 17. marca? Ponavljam, pred superveleslalomom nisem razmišljala o velikem globusu. Zdaj ga imam, tega sem vesela, a premlevam še vedno samo tekmo. Bila je težka. Dejala bi, da sem bila suverena, a ne v svojem slogu. Bila sem nekoliko drugačna Tina.

Tina Maze – zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala. Kako je slišati ta stavek? To je rezultat dela naše ekipe. Govorim o večletnem in načrtnem delu. Pred sezono smo verjeli, da je globus dosegljiv. Moja pripravljenost ni bila sporna. Jasno je bilo tudi, da je material zelo kakovosten, o izjemnosti ekipe pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. Imela sem osnovo, a vse skupaj je bilo treba potrditi še na tekmah. Veseli me, da sem storila korak naprej tam, kjer je bilo treba. Ponosna sem na rezultate, ponosna sem na svojo ekipo. Dokazali smo, da lahko tudi smučarka iz majhne Slovenije ob pravem delu in pravih ljudeh pride na sam vrh. Da, tudi Slovenka je lahko številka ena.

Ne skrivate hvaležnosti na račun vaše ekipe. Lahko s svojimi besedami predstavite to sanjsko ekipo, torej team to aMaze? Najlažje bo, če rečem, da so to ljudje, ki dajejo vse, kar imajo, v ta projekt. Vedo, kaj delajo. Vedo, kaj potrebujem za vrhunski rezultat. Resnično sem jim hvaležna. Brez njih ne bi bilo teh rezultatov. Andrea Massi … Z njim sva se podala na to pot. Je izjemen strokovnjak na področju telesne priprave. Pripravi me kot atleta na smučeh. To je moja velika prednost pred tekmicami, saj sem zelo stabilna in izkoriščam fizično moč v svojih smučarskih gibih. Livio Magoni je pomemben človek na terenu. Veliko se pogovarjava o postavitvah, linijah … Odkar je v ekipi Andrea Vianello, mi tudi smuči tečejo tako, kot morajo. Kot še nikoli do zdaj! V neizmerno pomoč pa mi je seveda tudi Nežka Poljanšek. Ob takšnih naporih vrhunski športnik potrebuje vrhunsko fizioterapevtko. Tekma je zame neke vrste pretres ali kar potres za celotno delo. Ona nato "popravi" škodo.

A sezona še ni končana. Kakšni so vaši načrti pred zadnjimi devetimi tekmami? Treba se je boriti. Znano je, koliko tekem je še na sporedu, znano pa je tudi, koliko globusov je še na voljo. To pomeni, da je treba na vsaki tekmi napasti na vso moč.

Zelo zanimiva pa bo za vas prav zadnja tekma v sezoni. To bo veleslalom v Lenzerheideju. Ko boste na štartu, bo že jasno, da ste lastnica tako malega kot tudi velikega globusa. Bo torej osrednja misel le izvedba? Oh, tako daleč pa z mislimi še nisem. Bom videla, kakšne volje bom takrat. A do tiste tekme me ločijo še trije tedni in veliko pomembnih preizkušenj.