Thierry Omeyer: Nisem še rekel zadnje besede

Drugič v svoji karieri je danes 32-letni vratar stopil na svetovni prestol. Prvič se je to zgodilo leta 2001 v ekipi legendarnega Daniela Constaninija. Z novo generacijo rokometašev ter pod vodstvom novega selektorja Clauda Oneste pa je osvojil še evropsko in olimpijsko krono. Pa ne le to, je tudi dvakratni zmagovalec evropske lige prvakov (z Montpellierjem in Kielom). Na 21. svetovnem prvenstvu na Hrvaškem je znova blestel. Bil je prepreka za mnoge ugledne strelce. Končal je pri 37 odstotkih ubranjenih strelov (91 obramb od 244 strelov proti njegovim vratom) in na devetem mestu lestvice vratarjev. Na koncu pa je bil razglašen tudi za najboljšega vratarja prvenstva. Mož, ki je dres "trikolorov"oblekel 215-krat, si je kljub obleganju množice novinarjev v nedeljo v Zagrebu vzel čas tudi za Sportal.

Znova ste postali svetovni prvak. Kakšni občutki so vas prevzemali, ko ste v finalu videli, da je vsega konec. Da je Francija na vrhu sveta? Še zdaj ne morem opisati občutkov sreče. To je nekaj neverjetnega! Smejal bi se, jokal, užival v zmagi! Ko sem na terenu videl, da je vsega konec. Da smo premagali Hrvaško, sem si oddahnil. Uspelo nam je, kar smo si tako zelo želeli. Postali smo svetovni prvaki. Vriskal bi in vriskal!

Ste si pred finalom predstavljali "pekel" Arene? Vsi v dvorani so namreč navijali za vaše rivale … Moram reči, da je zaradi tega občutek ob zmagi še nekoliko slajši. Bilo je zabavno igrati pred toliko gledalci in takšnim navijanjem. Pa tudi zmagati sredi vsega tega trušča.

Bi lahko rekli, da je bila za razplet finala odločilna tudi tekma s Hrvaško v glavnem delu tekmovanja, ko Francija še ni vsega pokazala? Mogoče tudi, čeprav sta obe ekipi igrali z manj moči in ne v popolni postavi. Takrat smo bili nekoliko manj motivirani, saj smo si že zagotovili vstopnico za polfinale. Bolj smo pazili, da se kdo ne bi poškodoval. Res pa je tudi, da smo igrali v nižji prestavi.

Kaj je po vašem odločilo finale med vami in Hrvaško? Oboji smo začeli zelo silovito, z velikim zanosom in motivacijo. Vedeli smo, da moramo obrambo odigrati najbolje doslej. Sprva smo imeli nekaj težav, vsako minuto pa smo igrali bolje. Na koncu pa celo fantastično. Hrvati sploh niso mogli dati gola. V nobenem trenutku nismo postali nervozni. Ostali smo mirni in zbrani, kar je bil eden izmed pomembnih detajlov.

In to brez Bertranda Gilla … Ja, zanimivo, ne? Ampak Francija ima v tem trenutku tako zelo dobro ekipo, da se ni poznalo, čeprav nas je bilo na začetku tekmovanja nekoliko strah. Kaj bi šele bilo, če bi bil Bertrand z nami? Dejstvo pa je, da je vsak igralec, ki je bil na Hrvaškem, nekaj dodal k uspehu. Ta svetovni naslov je moštveni uspeh.

Ste bili presenečeni, ko se je selektor Onesta odločil, da pokliče Joela Abatija, ki se je pred tem že "reprezentančno upokojil"? Ne, zakaj? Didier se je poškodoval, nismo vedeli, ali si bo do finala opomogel. Bolje je bilo tako, saj smo vsi lažje spali. Joel se je seveda takoj vklopil v ekipo in poglejte, pred štirimi dnevi je bil še doma, danes pa je svetovni prvak (smeh).

Boste uspeh sploh lahko proslavili ali se nemudoma vračate v Kiel? Mislim, da smo si zaslužili, da pošteno proslavimo. V tem mesecu si nismo privoščili nobene zabave in pitja. Zato si bomo sedaj toliko več! Šampanjec bo tekel … Upam, da mi bodo v Kielu dali še kakšen dan več odmora.

V karieri ste osvojili vse, kar se osvojiti da. Z rokometom bi se lahko kar takoj nehali ukvarjati … (Smeh). Res bi se lahko, a se ne bom. Rad imam ta šport. Gremo naprej, po nove zmage in nove lovorike! Nisem še rekel zadnje besede. Hočem še, še, še!