Tanja Oder: Sledimo začrtani poti

Rokometašice Krima Mercatorja so se v zimskem delu lige prvakinj izkazale v lepi luči; delovale so suvereno in zmagovito. O predtekmovanju in četrtfinalu ter o vzdušju in spremembah v ekipi smo se pogovarjali z eno najbolj izkušenih slovenskih rokometašic, 32- letno Tanjo Oder. Velenjčanka, ki ima v Krimu že status legende, saj zanj nastopa desetletje, je ena najbolj eksplozivnih in hitrih igralk. Njene akcije z levega krila ter protinapade je užitek gledati. V pogovoru za Sportal je razkrila marsikaj zanimivega, tudi to, da počasi prihaja čas umika z rokometnih igrišč. Prvi del sezone je za vami. Boljšega izkupička si pred začetkom sezone 2006/07 skoraj ne bi mogli želeti. Prvo mesto v skupini, pet zmag in le en poraz … V celotnem prvem delu mi je žal le prve tekme v Aalborgu, ko smo igrale dobro, a izgubile. Vesela pa sem, da nas uvodni poraz ni potrl, pač pa smo se pobrale in dvignile ter preostale dvoboje odigrale na visoki ravni.

Na kateri tekmi od šestih v predtekmovanju lige prvakinj se vam zdi, da ste bile najbolj šibke? Zelo težko ocenjujem, kje smo igrale najslabše. Vsaka tekma je imela dobre in slabe lastnosti. Nikoli nismo bile optimalne, kar pomeni, da imamo še kar nekaj rezerv. A za velike ekipe velja, da zmagujejo tudi, če v kakšnem elementu igre niso prepričljive.

Krim v tej sezoni v marsičem deluje drugače kot v preteklih letih. Vse skupaj se zdi sveže … Vse okrepitve, predvsem mislim na tri Madžarke, so zelo pozitivne osebnosti, ki so v ekipo res prinesle veliko svežine. Poudaril bi, da so se v vseh teh leti v Krimu dekleta veliko družila in pogovarjala, a letos je to še bolj očitno. Ne da smo samo na igrišču pravi "team", tudi izven veliko časa preživimo skupaj, hodimo na kavo, praznujemo rojstne dneve in se družimo.

Očitno se pozna tudi zamenjava trenerja … Kako to doživljate vi? Robi (Beguš, o.p.) je tako zelo pozitivna osebnost, ima poseben značaj. Poznam ga že zelo dolgo, še iz časov, ko je delal z Vinkom Kandijo. Prav od njega je prevzel mnogo lastnosti. Letos je v igro uvedel hitrost, več polprotinapadov in protinapadov. Delamo res dobro in mislim, da sledimo začrtani poti. O njem lahko povem le lepe stvari.

Torej spremembe prinašajo nov naskok na vrh? Upam. Resda smo zelo spremenile igro, saj je za razliko od preteklih let ogromno poudarka na hitrih akcijah, obramba pa je malce šibkejša. A mislim, da bomo pravo obrambo, ko bo napočil čas za to, že spravile skupaj. O vrhu je še preuranjeno govoriti. Zame je vedno ključno četrtfinale, ker je prva tekma na izločanje, potem pa je vse lažje.

Jutri boste z zanimanjem gledale proti Dunaju, saj se bo zgodil četrtfinlni žreb. Katera od treh ekip - Slagelse, Viborg in Györi - se vam zdi za Krimovo igro najbolj neugoden tekmec? Priznati moram, da igre Slagelseja in Györija letos še nisem videla. Za Madžarke sicer vem, kako so igrale na zadnjem turnirju, kjer smo se srečale, a to ni prava slika. Glede Slagelseja pa ne vem prav nič, saj ni bilo še nobene takšne tekme, katere posnetke bi lahko videla. Kar se pa tiče Viborga, ima enako ekipo kot preteklo sezono. Če torej dobimo njega, mu želim oddolžiti za boleč poraz v finalu lige prvakinj.

Pri 32 letih ste še vedno v vrhunski formi. Kako dolgo še mislite vztrajati? Ne vem, letos mi poteče pogodba pri Krimu, tako da bomo videli, kako naprej. Če bom pri moči in zdravju, bi rada igrala še kakšno leto ali največ dve, potem pa se posvetila tudi drugim stvarem. A težko je nehati početi, kar imaš najraje …

Pa vas nikoli ni mikalo, da bi odšli s trebuhom za kruhom v tujino? Pravzaprav ne, ker so bili v Krimu pogoji vselej vrhunski, pogodbe pa smo podaljševali sredi sezone. Tako da nisem razmišljala o tujini. Le enkrat me je zamikala Danska, saj tam imajo slog igre, ki mi ustreza, a je ostalo le pri razmišljanju. Tu se vsa ta leta dobro počutim, z Zoranom (Jankovićem, o. p.) pa je vse skupaj delovalo visoko profesionalno.

Čeprav je Krim slovit evropski klub, v svoje vrste nikoli ni privabil Skandinavk, ki slovijo za najboljše igralke… Vedno so se obračali bolj na vzhod in v osrednjo Evropo, saj je tu podobno razmišljanje. Veliko je imela pri nakupu Bodnjeva, Vergeljukove, Jacenkove tudi Nataša Derepasko, ki je že dolga leta v Ljubljani in je znala prepričati dekleta, da pridejo v Slovenijo. Kar se tiče Skandinavk, pa smo videli pri Cecilii Leganger, ki se ni mogla vključiti v to atmosfero, žal pa mi je za Katjo Nyberg, s katero sem si res želela igrati. Izkazalo se je, da so to bili zgrešeni nakupi.