Sladko-kisla hokejska juha

Medtem ko so Ljubljančani po zadnjih pretresih ostali s peščico igralcev - finski strateg zelenih Järvenpää se mora znajti zgolj s petnajsterico igralcev -, pa so se na Jesenicah zapletli v čudno zgodbo z odslovitvijo prvega zvezdnika in kapetana Tomaža Razingarja. Če je vodstvu Zmajev še mogoče priznati, da so se zgolj znebili predragih in premalo učinkovitih tujcev, pa je poteza vodstva Železarjev manj razumljiva.

V zapletu je kar nekaj nejasnosti, "Raza" molči, vpleteni so odvetniki, v senzacionalističnih medijih pa so se pojavili podatki o plačah igralcev iz preteklih sezon. Tudi Razingarjeve.

Po eni od teorij zarote naj bi bil ta manever zrežiran kar v jeseniškem klubu, služil pa naj bi dikriditiciji rdeče devetice, saj ta pred začetkom s finančno gripo obolele sezone ni pristala na znižanje plače. Naj bo slednje resnično ali ne, pa vse skupaj le izpostavlja eno bolj perečih težav delovanja športnih klubov v Sloveniji nasploh. Ti se namreč vodijo po "kavbojsko", vse prej kot zgledno, profesionalno in transparentno, eden od trdovratnejših fetišev klubskih upraviteljev pa je tudi ta strašna skrivnostnost pri uporabi denarja. Vsi vemo, kakšno pogodbo ima Anže Kopitar v ligi NHL, o zaslužkih najbolj izpostavljenih športnikov pri nas pa se zgolj šepeta in špekulira.

Čeprav gre razloge za to nepreglednost iskati predvsem v zakonodaji, pa je vendarle tudi manifestacija nadvse ozkega, "gmajniškega" razmišljanja protagonistov. Hokejska liga EBEL je z vključitvijo slovenskih moštev ter madžarskega in hrvaškega predstavnika postala mednarodna, evropska. Nekoč avstrijsko prvenstvo je tako stopilo na novo, višjo raven in kaže potencial, da se razvije v zelo zanimivo ter za sponzorje nadvse privlačno tekmovanje. Trenutno je v nekakšni prehodni fazi, v kateri se jasno razkrivajo zadrege tako klubov, ki so bili še pred kratkim malone vaška društva, kot vodstva lige, ki se bo moralo v kratkem posvetiti urejanju sodniške problematike. Sojenje v ligi EBEL je trenutno prava sramota, delivci "pravice" namreč brez sramu ščitijo avstrijske klube, tuji, ki so ligi zagotovili tako opevano internacionalnost, pa so večinoma oškodovani. S tem se tekmovanju dela izjemna škoda, vse skupaj izgublja kredibilnost, na igriščih pa sproža nešportne izpade. Tako kot vodstvi obeh slovenskih klubov tudi vodilne v ligi čaka precej dela, vsi skupaj pa potrebujejo nekakšen miselni preskok. Vprašanje je, če so možje na položajih tega sposobni.

Da pa ne bi bila ta juha le kisla, pa je treba priznati, da kljub vsemu v zadnjem času v Sloveniji ne gledamo slabega hokeja. V Ljubljani navdušujejo predvsem mlajši igralci, ki so priložnost dobili in tudi odlično izkoristili po tem, ko je klub zapustila kopica tujcev, na Jesenicah pa je Eliku in Posmi uspelo povezati in aktivirati falango neizbrušenih hokejskih diamantov. Olimpija lahko preseneti prav vsakogar, na Gorenjskem pa so se očitno specializirali za grenenje življenja izrazitim favoritom. Višje kot je moštvo na prvenstveni lestvici, manjše možnosti ima proti Železarjem in le z velikim obžalovanjem se lahko vprašamo, v kakšnem položaju bi bili slovenski moštvi, če bi tako igrali od začetka sezone. Končnica je tako za Olimpijo kot za Jesenice že izgubljena, zato pa si lahko obetamo dobrega boja v državnem prvenstvu.