Sezona kopičenja novih izzivov

Če bi v obsežni anketi v skupno množico združili tekmovalce, trenerje, strokovnjake in navijače ter jih spraševali, po čem jim bo minula sezona ostala najbolj v spominu, bi bil verjetno nabor odgovorov obsežen, kot že dolgo ne. Dejstvo je namreč, da je sezona krepko premešala karte tako na nacionalni kot opremljevalski ravni. Da Atomic vse bolj izgublja povsem dominantno vlogo, je bilo znano če nekaj časa, vse manj očitna pa je tudi premoč avstrijske reprezentance. Naši severni sosedje so bili sicer v pokalu narodov znova z naskokom najbolj marljivi zbiralci točk, vseeno pa so zaradi porazov na posamični ravni Avstrijci pogosto škripali z zobni. Že zgolj podatek, da sta bila Marlies Schild kot zmagovalka slalomskega seštevka in junak superveleslalomske drame Hannes Reichelt osamljena predstavnika najuspešnejšega smučarskega naroda med dobitniki globusov, pove dovolj. Tudi velika kristalna globusa sta bila tokrat za Avstrijce zgolj nedosegljiva ideala. Na koncu sta se na prestolu znašla Američana Bode Miller in Lindsey Vonn, ki sta bila v dolgi sezoni vsekakor najbolj stabilna in najbolj čvrsta tudi na psihološki ravni. Zanimivo je, da sta si po tekmovalnem profilu nadvse podobna. Oba sta s pridom izkoristila superkombinacijsko uveljavitev, blestela v smukih, na vrhunski ravni nastopala tudi v superveleslalomu in veleslalomu, medtem ko je bil njun slalom z naskokom najšibkejša disciplina in pogosto zgolj nujno zlo. Šampionski vzorec prihodnosti? Morda, čeprav čvrstih pravil tukaj ni, saj je marsikaj odvisno od konkurence v različnih disciplinah, pri čemer pa je jasno, da postaja slalom vse bolj disciplina specialistov.

Sezona poškodb

Sicer pa bo šla sezona 2007/08 v zgodovino, žal, tudi kot sezona poškodb. Verjetno bi težko našli reprezentanco, katere zdravniška kartoteka bi bila prazna. Na rekordno dolgem seznamu, na katerem lahko najdemo tudi Ano Drev, se je po padcu na treningu v Beaver Creeku znašel tudi branilec naslova zmagovalca skupnega seštevka svetovnega pokala Aksel Lund Svindal, piko na i pa je z grozljivo poškodbo postavil Matthias Lanzinger, ki je ostal celo brez noge. Ob Avstrijčevi nesreči so se razvile polemike o pogosto neustrezni organizaciji, nezadostnih varnostnih ukrepih in smernicah Mednarodne smučarske zveze ter celo smiselnosti superveleslaloma. A ker so na seznamu poškodovanih tudi številni slalomisti, ki nimajo prav veliko stičnih točk z gladiatorsko vlogo smučarjev v hitrih disciplinah, je jasno, da gre za še precej bolj obsežno problematiko. Bržkone gre vzroke iskati v kombinaciji več elementov. Po eni strani je ob izjemni konkurenci in vse večjem rivalstvu stopnja tveganja pogosto že povsem na meji (ne)mogočega. Svoje sta vsekakor dodala še oprema, ki omogoča drznost in smučanje na robu, in vse bolj agresivna smučarska podlaga. Dejstvo pa je, da je bila sezona vsekakor primerno opozorilo vsem odgovornim.

Prebuditev 'izgubljenega' rodu …

Če smo lahko pri ocenjevanju slovenskih nastopov v minulih sezonah pogosto sprva ''osamili'' izstopajoče izjeme in nato preostalemu delu ekipe namenili nič kaj ugodne ocene, pa je tokratna zima prinesla drugačen razplet. Gledano skozi prizmo ekipnega uspeha je bila namreč sezona uspešna, kot že dolgo ne. V primerjavi z minulimi sezonami veseli predvsem podatek, da je imela Slovenija z izjemo ženskega slaloma v prav vseh disciplinah finala svetovnega pokala vsaj enega predstavnika. Predvsem moški del ekipe je poskrbel za svojevrstno preobrazbo. Andrej Jerman je z drugo odlično sezono dokazal, da rezultati iz leta 2007 niso bili zgolj naključni, pridružil pa se mu je še 'večno nadarjeni' ali za mnoge že kar izgubljeni rod. Bernard Vajdič si je z izjemno rezultatsko stabilnostjo, kar je bila za Slovence v zadnjih letih prava redkost, priboril status slalomskega prvokategornika. V odličnem drugem delu sezone se mu je s tremi uvrstitvami med šesterico pridružil še Mitja Dragšič, ki je bil zaradi stagnacije ali celo nazadovanja ter niza zdravstvenih težav v očeh mnogih že povsem odpisan. Za vrhunske rezultate pa je z razširjeno paleto znanja v kar treh disciplinah poskrbel tudi Aleš Gorza, ki bi bil ob kančku sreče in ugodnejši zdravniški kartoteki vsekakor še uspešnejši.

… in prihod novega vala

Pri dekletih do tako občutnega rezultatskega preskoka sicer ni prišlo, vseeno pa so obeti pred prihajajočimi zimami vsekakor še ugodnejši kot pri močnejšem spolu. Na vrata namreč trka izjemno obetavna generacija tekmovalk, ki navdušuje na tekmah evropskega pokala in mladinskih svetovnih prvenstev, zobe pa kaže tudi že na tekmah svetovnega pokala. Ilka Štuhec, vsestranski smučarski biser, ki sodi v razred najbolj talentiranih, in Maruša Ferk sta že upravičili zaupanje trenerjev. Kmalu jima utegnejo slediti še preostale, kar bo vsekakor še dodatno motiviralo 'staroselke', med katerimi je trener Klemen Bergant že med sezono poskrbel za prvo 'čistko'. Ana Drev se je sicer znašla na smučini napredka, a ji je načrte prekrižala poškodba. Tudi Mateja Robnik, ki sicer po letih sodi v mlajšo skupino, po 'kilometrini' pa že celo med bolj izkušene, je lahko s sezono zadovoljna, saj ni več zgolj občasna zbiralka točk. In jasno, tu je še Tina Maze. Najboljša slovenska smučarka zadnjih let nedvomno sodi v posebno kategorijo. Letos se je ubadala s številnimi težavami, a s senzacionalno in zgodovinsko smukaško zmago ter še nekaj nastopi jasno pokazala, da zadnje besede še ni rekla. Vsekakor ostaja dolžnica, pri čemer pa je jasno, da bo za zmanjševanje omenjenega dolga potrebovala brezhibno zdravstveno osnovo, psihološko čvrstost in, kar seveda velja tudi za vse ostale reprezentante, ustrezno podporo. Brez dokončnega pobega iz kalnih vod, zagotovljene opreme in finančnih virov bo namreč slovenska smučarska pot obsojena na nič kaj pravljičen konec.