Sara Isakovič: Na tekmo z ličili za slovesno podelitev

Prve ure po izjemnem uspehu so verjetno nadvse naporne, a hkrati tudi prijetne. Ste že našli kakšno prosto minuto, v kateri bi vendarle nekoliko strnili svoje misli? Ne. Dogajanje je pestro in malce naporno. A z velikim veseljem opravljam vse obveznosti in pogovore z novinarji. Rada govorim. Uživam. Verjetno pa bo užitek še večji, ko bom lahko srečo delila z najbližjimi.

Kje se bo znašla medalja? Do nadaljnjega okrog vratu, čeprav je kar težka. No, ta napor bom pač zmogla. Vendarle gre za daleč najlepšo kolajno v moji karieri, čeprav imam doma tudi nekaj žlahtnejših. A ta je olimpijska, za nameček pa še prva slovenska v plavanju. Do vrnitve v domovino jo bom imela verjetno ves čas pri sebi, saj bo tistih, ki jo bodo želeli prijeti in potežkati, veliko. Doma pa ji bom namenila častno mesto.

Občutek na odru za zmagovalce? Zelo ganljiv. Jokala sicer nisem, saj solzo potočim bolj redko. Raje se smejim. Tudi tokrat me je namesto joka prevzel smeh. Ponosna sem, čeprav se verjetno še ne zavedam odmevnosti dosežka. Vem pa, da me uspeh ne bo spremenil. Ne bom postala prevzetna ali domišljava.

Dotaknimo se finalnega nastopa. Ste po uvodnem zaostanku postali nervozni ali pa ste povsem hladnokrvno vztrajali pri svojem taktičnem načrtu, ki se je naposled izkazal za učinkovitega? Nisem prav veliko razmišljala o ostalih tekmovalkah. Vseeno sem videla, da so v ospredju. Po obratu na 100 metrov sem vedela, da prihaja moj trenutek. Trenutek, v katerem moram dvigniti tempo. Čutila sem moč. Vedela sem, da sem dobro pripravljena in se zavedala dejstva, da imam zaradi vzdržljivosti v zadnjem delu prednost pred ostalimi. Finiš je bil uspešen. Če bi bila proga daljša še za kakšen meter, bi morda okrog vratu res prejela zlato. Vendarle pa nisem zaradi tega prav nič razočarana. Nasprotno, presrečna sem. Ne le zaradi osvojene kolajne, temveč tudi zavoljo izjemnega časa. Ponosna sem, da sem lastnica drugega najboljšega časa v zgodovini plavanja na tej razdalji.

A ko ob sebi vidite tekmovalko, ki je za polovico telesa pred vami, težko ocenite, ali bo resnično popustila? No, pravi šampion nikoli ne bo pustil tistega, ki je v prednosti. Ponavljam pa, da sem sledila svojemu občutku. Hkrati dodobra poznam vse tekmovalke, vključno z olimpijsko prvakinjo Federico Pellegrini. Za slednjo vem, da je hitrejša. Vem pa tudi, kako jo bom lahko v prihodnje premagala. Pridobiti moram na hitrosti in obdržati vzdržljivost. Nisem še rekla zadnje besede.

Lahko opišete, kakšne misli so se vam podile po glavi vse od prihoda v "Vodno kocko"? Verjetno mislite, da se razmišljala o kolajni. Nisem. Niti malo. Ogrevanje, priprave … Vse je potekalo brez težav. Adrenalin se je povečal, ko nas je štarter postavil v vrsto. Trikrat sem vdihnila in se veselila skoka v vodo. Srce se je umirilo, saj sem vedela, da ne morem ničesar izgubiti. Med plavanjem sem se spodbujala, nadzirala zavesljaje in si skozi celotno progo v mislih pripovedovala vse poteze. Po tretjem obratu sem dvignila ritem. Že ko sem se bližala obratu, sem vedela, kaj me čaka. Obrati, močan odriv in šprint z vsemi še razpoložljivimi močmi.

V cilju pa … Vriskanje, veselje, piskanje … Objela sem Pellegrinijevo, saj sem bila presrečna, da sva skupaj poskrbeli za najhitrejše plavanje. Sicer pa plavalka v tistem trenutku spozna, da vloženi trud ni bil zaman. To je trenutek, ki mi bo v mislih ostal vse do konca življenja. Podobno velja za zmagovalni oder. Ne vem, če sem sploh čutila, da so to olimpijske igre. Pred štirimi leti si v Atenah res nisem predstavljala, da bom na naslednjih igrah med dobitnicami medalj. To je rezultat dela in pa pozitivnega razmišljanja. Zanimivo pa je, da sem bila na vse skupaj pripravljena. V torbi sem imela dodatno majico, v žepu pa ličila za slovesno podelitev.

Ste sami prišli do izjemne sproščenosti in psihološke trdnosti ali pa ste za pomoč pred igrami prosili strokovnjake? Sama. Že v osnovi sem pozitiven človek. Če si nečesa res želiš, se ti bo to tudi zgodilo. Jasno, ne samo od sebe. Trdo moraš garati za ta cilj.

Skorajda vsak športnik v mladosti sanja o olimpijskem odličju. Verjetno niste bili nikakršna izjema. Kdaj pa ste spoznali, da ste v krogu tistih, ki se lahko resno spogledujejo z medaljo? Iskreno? Še meseca marca, ko sem na evropskem prvenstvu plavala 1:57,40, sem sanjala o olimpijskem finalu. Zame je bil ta cilj tedaj težko dosegljiv, a sem verjela, da mi lahko uspe. Potem pa se je začela rezultatska krivulja strmo dvigovati, sama pa se začela verjeti. A to še ni vse. Čutim, da vseh skritih rezerv še zdaleč nisem porabila.