Sanje so postale resničnost

Dolga leta dihanja za ovratnik vodilnim ter večna druga oziroma tretja mesta so ob vztrajnosti le poplačana. In to ob praznovanju 50-letnice kluba. Čeprav bi v Velenju lahko že obupali, saj so si v vsem tem obdobju na računu nabrali zajeten minus, so brezkompromisno nadaljevali. Podpora glavnega sponzorja ni bila nikoli vprašljiva, kljub temu da je v okolju, kot je Velenje, rokometu težko. Napolniti dvorano na primer … Pa četudi gostuje evropski prvak. Morda se bo z zgodovinskim uspehom le kaj spremenilo. Pomembno je le, da so sanje postale resničnost.

Zagotovo so v taboru "os" zadnja leta najbolje kadrovali, o čemer priča kar nekaj igralcev, ki danes nosi vodilno vlogo v nemški bundesligi. Tudi pri trenerjih so imeli srečno roko, brez brezglavega menjevanja vsako leto in rušenja sistema. Prihod hrvaškega strokovnjaka Ivice Obrvana je bil očitno zadetek v polno. Karizmatični in včasih preveč čustveni mož je Gorenje popeljal do prvega naslova slovenskega prvaka in do prvega finala evropskih pokalov. Z zlatimi črkami bo zapisana v zgodovini, škoda je le, da bo vselej ostala črna pika zaradi vzkipljivosti in neprimernega obnašanja.

Kdo bo prevzel odgovornost v Celju?

Lep rokomet, ki je navduševal že na začetku sezone, je Velenjčane postavil v ozek krog favoritov za prvaka, seveda ob bok Kopru in Celju. A pri slednjem je spoznanje, da preporod vrednot ne prinaša uspeha. Prelilo se je veliko solz, zato pa malo krvi in znoja.

Logično bi bilo, da nekdo prevzame odgovornost. Bržkone je tu prvi trener, ki pa, kot pravijo vodilni možje kluba, še naprej prejema popolno podporo vrha. Od 16-kratnih prvakov letos nismo videli ničesar. Slab rokomet, slabo voljo, skrhane odnose, nejevoljo na parketu in ob njem. "Pivovarje" so zapustili celo navijači, najbolj zvesti ljudje, ki so vselej in povsod bili zraven. S katerimi so leta gojili krasen odnos … Danes pred kultno dvorano Zlatorog prižigajo svečke. Bodo imena, kot so Zorman, Pajovič, Vugrinec, res povrnila zaupanje, vrnila gledalce ter postregla vsaj s solidno igro in manj kot 13 porazi v državnem prvenstvu? Sploh še lahko Celje pade v globljo luknjo?

Blizu nebes

Če se je Celje PL dotaknilo dna, je bil Cimos Koper blizu nebes. Dve lovoriki – pokalna in superpokalna – sta vredni srebra in vsega spoštovanja, a tista najbolj cenjena je spolzela iz rok. Dobesedno … Na odločilnem obračunu 28. maja 2009 so se Koprčanom preveč tresle roke. Ključnim igralcem, najbolj izkušenim. Jasno je bilo, da niso prenesli pritiska.

Če so v rednem delu tekmovanja ponudili všečen rokomet s silovito obrambo in hitro igro v napadu, so pogrnili na zaključnem izpitu (celotno končnico pa delovali medlo). Ukrepov na Obali naj ne bi bilo, drastičnega nižanja proračuna tudi ne, ekipa bo šla naprej, na prihodnjo sezono in po prvo državno lovoriko, Bati se le gre, da bi tujci, ki jih v Cimosu Kopru kar mrgoli, lahko zasenčili Slovence in izjemno dobro rokometno šolo na Primorskem. Sicer pa je pokal pokalnih zmagovalcev izvrstna priložnost za visoke cilje! Koper je zagotovo na pravi poti.

Preporod Slovana! Kaj pa prihodnost?

Slovenski rokomet pa je letos videl tudi preporod Slovana, v katerega so igralci (tudi brez plač več mesecev) ter trener Denič vložili vse. Dali srce. Pokazali, kako se igra rokomet in na kakšen način se zoperstavi velikanom. Nekoliko je padel Trimo Trebnje, ki je igral z uigranim moštvom, a vseeno ni prepričal. Ne glede na to je prvenstvo končal na vrhunskem tretjem mestu. Kakovostno delo in pravi odnos so bili vidni tudi v Ribnici in Ormožu, čeprav so se prebijali skozi hude finančne težave, so zdržali v Preventu, standardno povprečen je bil škofjeloški klub. Višjih ciljev pač niso mogli izkoristiti. Vprašanje je, kaj bo prinesla prihodnja sezona. Kdo bo preživel in kako naprej? Bomo sploh lahko še gledali dvanajsterico klubov na slovenski prvoligaški sceni ali bo zopet kdo poniknil. Podobno kot letos Gold Club?!