Samir Handanovič: Ambicioznost in uživanje

Prilagodljivi mladenič razmišlja odraslo in na prvo mesto postavlja zbranost. Štiriindvajsetletni Handanovič je steber obrambe Udineseja in slovenske reprezentance. Njegovo ime se pojavlja v beležkah želja največjih klubov. Spet je postal Sportalov športnik tedna.

Proti Interju niste uspeli Udineseju pomagati do točke, do neodločenega rezultata. Cruz vas je premagal v sodnikovem dodatku... Takšen je nogomet. Tudi sam sem del moštva. Zmanjkalo je nekaj branilcev in nismo vzdržali povsem do konca tekme.

Velikokrat ste dejali, da je poklic vratarja nehvaležen... Ja, javnost težko opazi tvoje dobre obrambe, veliko bolj na očeh so napake.

V Moskvi ste bili pri zmagi Videmčanov proti Spartaku v pokalu Uefa odlični … Če moštvo zmaga, je uspešen tudi vratar. Tako je vedno.

Ta jesen je v vaši domeni. Čemu pripisujete odličnost? Ne vem, vsemu po malem. Dobrim pripravam, sem leto izkušenejši, dobremu vzdušju tako v Udineseju kot v reprezentanci, skupni ambicioznosti ...

Sistema igre sta pa različna, toda vratarju to ne bi smelo povzročati težav... Saj jih ne. Če se namesto bolj napadalnega sistema 4-3-3 igra v sistemu 4-4-2, mora biti vratar bliže svojim vratom. Navajen sem obeh načinov igranja.

Kako bi se glasila vaša računica o povprečnem številu osvojenih točk na tekmah italijanskega prvenstva? Pa saj zdaj že veste – dve. Če igramo doma so želje in napovedi zmagati in osvojiti vse tri točke, z gostovanj pa je dobrodošla vsaka točka, torej ne izgubiti.

Ko ste se uvrstili v ligo UEFA, ste rekli, da ste igralci še ambicioznejši kot uprava Videmčanov ... Da. Igralci smo tekmovalni. Imamo še boljše moštvo kot lani. Leto dni smo starejši, dobro smo uigrani. V Italiji je Serie A še pomembnejša.

Kakšni pa so cilji Udineseja? Čim prej moramo zbrati 40 točk, ki nekako zagotavljajo obstanek. Po 11 krogih smo že prek polovice. Drugače pa je jasno, nadaljevati z uvrščanjem v evropska tekmovanja, se na koncu prvenstva uvrstiti med prvih sedem mest. Prva štiri mesta prinašajo igranje v ligi prvakov.

Ali v klubu uživate? Privadil sem se. Nogomet v Italiji dojemajo drugače. Tudi starejše gospe poznajo igralce in navijajo za njih. Klub ima dobro politiko. Z dokupovanjem nogometašev dobro gradi moštvo. Ko sem bil posojen nogometaš, sem spoznaval različne miselnosti pri Trevisu, Laziu in Riminiju. Zelo sem vesel, da sem se odločil za Italijo.

V Italijo ste se iz Domžal preselili pred štirimi leti. Pri naših zahodnih sosedih je nedelja rezervirana za nogomet... V Italiji se na štadionih zbere 30, 40 tisoč gledalcev, ki lahko na delu spremljajo odlične nogometaše. Za profesionalni šport oziroma nogomet pa je potrebno imeti veliko vadbenih površin. Na razpolago je potrebno imeti bazene, masažne prostore, telovadnice ...

Pri nas je drugače. Drugače pa je bilo tudi takrat, ko ste pred štirimi leti v Trnavi na Slovaškem debitirali pod Brankom Oblakom v članski reprezentanci in danes. Na prijateljski tekmi ste mrežo ohranili nedotaknjeno, kaj pa lahko storite zdaj? Zdaj imamo reprezentanco, ki se lahko, tako kot Češka in Poljska, bori za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Sicer moramo stopati počasi. Precej igralcev nas je igralo v uspešni mladi reprezentanci, a smo na višji ravni potrebovali skupne tekme in uspehe ter glasno podporo s tribun. Delovati moramo kot celota, od prvega do dvajsetega. Posameznik ne pomeni nič. Ima eden najperspektivnejših vratarjev na svetu željo po največjih klubih? Seveda, toda zdaj sem osredotočen samo na Udinese. Bo že čas pokazal svoje. Nimam prioritetnega kluba niti države, kje bi najraje nadaljeval kariero. Moram pa priznati, da mi je všeč v Italiji.