Rutenka: Proti Slovencem – proti svojim

Ko je Sergej Rutenka pred več kot desetletjem prihajal v Slovenijo, v Gorenje, niti sam verjetno ni slutil, da bo postal eden najboljših rokometašev na svetu. Naslov zmagovalca lige prvakov s Celjem ima v njegovem srcu posebno mesto, čeprav je pozneje osvojil še tri naslove s Ciudad Realom in enega z Barcelono. Za Slovenijo je igral tri leta, na štirih velikih tekmovanjih, zabil je prek 300 golov. Pred dvema letoma je znova oblekel beloruski dres, s svojo ekipo pa se bo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo pomeril s četo Borisa Deniča. Rutenka ne skriva, da mu bo težko, saj je Slovenija njegov drugi dom. Ohranja številne stike z našim rokometom in slovensko govori izvrstno. Čeprav je pred kratkim podaljšal pogodbo z Barcelono, vrnitve v Celje ne izključuje.

Že dve leti znova igrate za Belorusijo. S kakšnimi cilji ste se podali v kvalifikacije? Naš cilj je uvrstitev na veliko tekmovanje na vsakih kvalifikacijah, ki jih igramo. A ne glede na naše cilje sta favoritinji Slovenija in Islandija. Slovenska ekipa je zelo dobra, čeprav ima veliko mladih igralcev. Igrajo v zelo dobri slovenski ligi in tudi tujih prvenstvih. Slovenci so zelo dobro pripravljeni tako fizično kot tehnično. Zelo težko jih bo presenetiti.

Vas bodo proti Slovencem prevevala posebna čustva? Ko sem igral za Slovenijo, sem imel dosti sreče, da se nismo srečali z Belorusijo. Ampak prej ali slej se je moralo zgoditi. Gotovo bo pri meni veliko neke vrste nervoze. S precej igralci vaše reprezentance imam zelo dobre odnose. Poleg tega je Slovenija bila in je še zdaj moj drugi dom. Po pravici povedano bo to zame zelo težka tekma. Občutki so mešani, gotovo mi ni lepo, da bomo igrali med sabo.

Se boste proti Sloveniji počutili tako, kot da bi igrali proti svojim? Vsekakor. Z vseh vidikov bo tako, kot da igram proti svojim. Zelo težko bo.

S katerim izmed slovenskih reprezentantov ste najbolj povezani? Zelo veliko z Urošem Zormanom, pred dogodki v Montpellieru sva bila veliko v stiku tudi z Draganom Gajićem. Prav tako tudi z nekaterimi trenerji. Denimo z Brankom Tamšetom sva bila soigralca in se pogosto pogovarjava. Navsazadnje še vedno tudi pogledam, preverim, kaj se dogaja v slovenski ligi. Imam precej stikov s slovenskim rokometom.

Boris Denič je v reprezentanco vnesel novi duh. Za Borisa menim, da je zelo dober trener. Ima karizmo, ki jo prenaša na igralce. Sodelovala sva na svetovnem prvenstvu 2007 (Denič je bil pomočnik tedanjega selektorja Kasima Kamenice, op. a.), nazadnje, ko sem nastopal za Slovenijo. Ne glede na naše rezultate mi je sodelovanje ostalo v zelo lepem spominu. Boris zelo dobro dela, tako kot na ravni fizične in psihične priprave na tekmo kot v smislu, da s svojo karizmo iz igralcev izvleče vse najboljše. Prišlo je do neke vrste evforije. Dejstvo je tudi, da se je reprezentanca Slovenije precej pomladila. Mladi so avtomatično željni dokazovanja in dobrih rezultatov.

Pred tedni ste v majici Barcelone igrali proti bratu. Občutek? Težko ga je opisati. Že kar nekaj let igram rokomet in prvič sem igral proti mlajšemu bratu. Glede na to, da smo skoraj izgubili, je bla tekma res precej čudna.

Vrniva se k reprezentanci, kjer pa igrata skupaj. Ste veseli, da sta združila moči? Da, že dve leti igrava skupaj. Tam so tudi nekateri igralci, s katerimi sem začenjal rokometno pot. Precej stvari nam je skupnih, lepo je, ko se vrnem domov.

Saj ne da bi izdajali zaupne informacije, ampak kaj so poleg vas glavna beloruska orožja? Naše glavno orožje je želja po pridobitvi izkušenj. Zavedamo se, da do tega ne bomo prišli posamično, ampak se vsi trudimo, da delujemo homogeno, ne glede na to, ali zmagamo tekmo ali izgubimo. Na eni tekmi je izpostavljen en igralec, na drugi kdo drug.

Torej sporočilo Sloveniji: bojte se nas? (smeh) No, tega ne bi dejal tako na glas, ampak v vsakem primeru se bomo borili. Igrali bomo pred svojim občinstvom. Če bo Slovenija boljša, bo zmagala, če pa ne, bomo po najboljših močeh poskušali presenetiti.

V Barceloni vam gre odlično – ste ena treh ekip, ki še ni oddala točke v ligi prvakov. Sergej Rutenka drvi proti šestemu naslovu v ligi prvakov? (smeh) Bom potrkal po lesu. Naslovi, ki sem jih dobil, me ne zanimajo. Hočem več in na tem delamo. Ekipa je željna naslovov. Trdo delamo, za zdaj nam dobro gre, ampak ne bi si pa upal trditi, da bomo gotovo zmagovalci lige prvakov.

Glede na vaše podrobno spremljanje slovenskega rokometa vam dogajanje v Celju prav gotovo ni neznanka. Celje je že nekaj časa na poti z mlado ekipo. Na žalost njegovih tekem ne morem veliko spremljati, lahko le poročila in izjave. Ampak veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, je dejalo, da ima ta ekipa prihodnost. Prav zaradi tega privoščim igralcem, klubu in navijačem pa želim čim več uspehov. Težko pa razpravljam, ker nisem videl veliko tekem. Upam, da se bo vizija Celja obrestovala.

Pred časom se je v Celje vrnil Dejan Perić. Lahko nekoč napoči tudi dan, ko se bo tudi Sergej Rutenka? Nikoli ne reci nikoli. Celje ohranjam v zelo lepem spominu. Konec lanske sezone sem sicer podaljšal pogodbo z Barcelono za štiri leta. Pri 35 letih pa ne vem, ali bom sploh še zanimiv za Celje. Lahko pa se zgodi. In če bi se, bi bil zelo vesel, če bi se z družino vrnil v Celje in se spet trudil za njegove rezultate. V moji karieri je bilo toliko preobratov in stvari, za katere si nisem mislil, da se lahko zgodijo ...