Jure Gregorčič

Sreda,
22. 9. 2010,
14.27

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 22. 9. 2010, 14.27

8 let, 8 mesecev

Rolando Garibotti – strastni alpinist z južne poloble

Jure Gregorčič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Patagonijo, deželo tam spodaj na samem koncu sveta, lahko opišemo kot eno izmed zadnjih zares divjih in pustolovskih naravnih čudes našega planeta.

Glavna posebnost Patagonije so njene izjemno strme gore in muhasto vreme, ki je znano predvsem po neusmiljenih viharjih z vetrovi orkanskih moči. Alpinistična anekdota pravi, da če ne verjamete, da kamni letijo, obiščite Patagonijo …

Granitne konice patagonskih Andov, med katerimi sta prva zvezdnika nedvomno velikana Fitz Roy in Cerro Torre, tudi v današnjih alpinističnih standardih veljajo za eno izmed najbolj resnih kulis plezanja v velikih stenah ali drugače: "big wall climbinga". V patagonskih stenah, ki se dvigujejo nad pampami, smaragdnimi jezeri in divjimi ledeniki, ni alpinistične romantike in udobnih bivakov. Strm granit, prežet z lednimi pokami in nekakšnimi "snežnimi gobami", ki so pravzaprav pomrznjena oceanska vlaga v vršnem delu sten, so vselej velik izziv za slehernega osvajalca nekoristnega sveta, in vsak alpinist, ki je visoko nad ledenikom kdajkoli izkusil patagonski vihar, bo znal povedati, da se je v steni tako rekoč bojeval za preživetje.

Na četrtem mednarodnem filmskem festivalu gorniškega filma, ki je bil maja v Cankarjevem domu, pa je prav patagonska zgodba, ki jo je predstavil argentinski alpinist Rolando Garibotti, na vse prisotne naredila izjemen vtis. Garibotti je namreč s skupaj s soplezalcem Američanom Colinom Haleyjem leta 2008 v alpskem slogu opravil pravi alpinistični maraton. Projekt Torre Traverse, ki v velikopotezni alpinistični smeri povezuje vrhove Aguja Standhart, Punta Heron, Torre Egger in ošiljeni Cerro Torre, lahko mirno označim kot enega izmed najbolj drznih alpinističnih vzponov na svetu. Dobri štirje dnevi za več kot 2.200 višinskih metrov čistega plezanja z ocenami 6c/A1v granitnih smereh in šestimi v ledu in več kot trije kilometri skupne višinske razlike (s spusti), in to v stenah, kjer lahkega plezanja pravzaprav ni. Poleg vsega pa je "strastni in nadarjeni plezalec", kot so Garibottija predstavili v enem izmed prispevkov slovitega National Geographica, tudi večni borec za ohranitev pristne patagonske divjine. Tudi za Sportal je priljubljeni Rolo podal nekaj zanimivih misli iz nedrja Ognjene zemlje …

Rolando, ta neverjetna zgodba o prečenju skupine gora okoli Cerro Torreja. Torre Traverse je pravi alpinistični maraton. Leta in leta plezanja, potem pa končno na vrhu zadnjega v vrsti Cerro Toreja. Kakšni so bili torej prvi vtisi na koncu tega epskega podviga? Prva misel je bila ta, da se moram spustiti varno. Vzpon se je končal šele, ko smo se spustili na dno ledenika. Tukaj ni šlo samo za zadnja tri leta preizkušanj, ampak še za vseh prejšnjih 20 let plezanja. Vzpon nedvomno zahteva vsak košček znanja, ki sem se ga naučil v življenju in ga nato tam zgoraj tudi uporabil.

Ali je Patagonija nekako zadnja gorska divjina na svetu? Kako se na primer razlikuje od Alp? Morda za ameriško celino je. Je pa tudi zelo edinstven kraj, saj redkokje na svetu stojijo tako strmi in visoki granitni stolpi. Patagonija ima tehnično zahtevne vzpone kot Alpe, vendar s precej več zapletenimi dejavniki, med katerimi je na prvem mestu zagotovo vreme. Nikjer v Alpah ni takih granitnih stolpov, ki poleg izjemne naklonine in izpostavljenosti prav na koncu vzpona postrežejo še s previsnimi snežnimi gobami, ki so nekakšna krhka zmes ledu in pomrznjene oceanske vlage. Je pa nedvomno vsak kraj edinstven.

Plezali ste z različnimi plezalci, Italijani, Američani ... Imate kakšno mnenje o slovenskih plezalcih? Največ sem plezal s Silvom Karom, zato ga zelo dobro poznam. In lahko rečem, da je plezanje z njim … Kot bi dirkal s Schumacherjem ali igral nogomet z Maradono. Silvo je bil zame heroj, idol … Zlasti, ko sem se pri 16 letih odpravil v Patagonijo. Ker je 10 let starejši od mene, je toliko prej začel in opravil veliko dobrih vzponov. To, kar je na primer v osemdesetih letih opravil v južni steni Cerro Torreja skupaj z Janezom Jegličem - Johanom in Frančkom Knezom, velja še vedno za izredno težko, tako rekoč neponovljivo. Verjamem, da bi tudi danes zelo težko našel koga, ki bi si drznil vstopiti v smeri, kakršne so plezali Silvo, Janez in Franček. Karo je nedvomno najboljši soplezalec, kar sem jih imel. Je zelo miren človek, dokler ne pride čas za akcijo. Ko se svet postavi pokonci, pa oživi in blesti. (smeh)

Kako bi opisali vreme v Patagoniji? Vreme je zelo neusmiljeno in večji del leta zelo slabo. V vsem mesecu sta denimo na voljo le dan ali dva dni lepega vremena, tako si lahko predstavljate, kakšno je pravo patagonsko vreme. Lepo vreme pa pomeni, da ni vetra in oblakov. Vse preostale dni je dež, veter, oblačno, kar je zelo neugodno za plezanje velikih sten, vendar pa po drugi strani spet zanimivo.

Če primerjate dosežke alpinizma pred 20, 30 leti in zdaj, se je v Patagoniji zdaj kaj bistveno spremenilo, glede na sodobno opremo, ki je na voljo? Največja sprememba je vremenska napoved. V Sloveniji imate vremensko napoved nekje od leta 1959, mi v Patagoniji jo imamo šele zadnjih pet let. To je največja sprememba, saj tako veš, kaj lahko plezaš in kdaj lahko plezaš.

Ste tudi velik ljubitelj narave in borec za čisto okolje. Kako se osebno lotevate okoljskih vprašanj in kaj pravite na globalno onesnaženost? Poskušam biti aktivno dejaven v krajih, kjer plezam. Zame ni dovolj, da grem plezat kar nekam, kamorkoli … Plezati želim tam, kjer me okolje zanima in skrbi. Za nas plezalce je pomembno, da ohranimo gore prvotne, nedotaknjene, saj tako dobiš boljšo, pristnejšo izkušnjo oziroma doživetje. Za to se bojujem in vesel sem, da se sploh lahko. O globalni onesnaženosti vam ne morem veliko povedati, saj ne vem dovolj. Mislim pa, da nas je preveč, zato je tako, kot je. To je po svoje tabu tema, saj ne moreš nekomu reči, da ne sme imeti otrok. Če bi nas bilo manj, bi zagotovo porabili manj energije. V ZDA so v zadnjih 50 letih porabili izjemno veliko energije za vse potrebne in nepotrebne stvari, ki nas obkrožajo. Manjša poraba energije in manj prebivalcev bi ta planet zagotovo spremenila. Ne vem, koliko sploh še lahko ljudje vplivamo na to, saj so kozmične sile, bogovi, vesolje ali kakorkoli že rečete temu, močnejše od nas.

Vaše želje za prihodnost: kot želje plezalca ali človeka … Nimam posebnih želja, le to, da najdem prostor znotraj svoje skupnosti. Želim živeti v skupnosti, s katero sem tesno povezan in jo imam rad, v njej pa se bojujem za stvari, da se te končno zgodijo … Zame ne bi bilo dobro, da sem turist v kraju, kjer živim, saj moram biti vpleten v skupnost. Zato sem se odločil, da živim v gorah Patagonije. Ker imam rad to deželo in moram zanjo tudi skrbeti. Ko se kaj zgodi, npr. pišem pisma, zbiram denar, delam predvsem konkretne stvari. V življenju mi je pomembno, da sem vpleten, da ko se zjutraj prebudim, me vsakič znova čaka ogromno stvari, ki jih moram narediti. Moj največji strah je depresija pred dolgočasjem. Ko pa se ženem za stvarmi in nalogami, ki so pred menoj, sem kot motiviran posameznik tudi uspešen. Mislim, da ta boj velja za vse nas.

Ali ste kdaj plezali v Sloveniji? Da, kar nekajkrat. Plezal sem v dolini Trente in Kamniških Alpah, v Ospu, Črnem Kalu … Bilo je zelo lepo. Rad pa bi splezal še na Triglav.