Robert Koren: Bil sem tiho, ker nisem hotel rušiti

V reprezentanci je zbral 61 nastopov, od tega več kot polovico v vlogi kapetana, in zabil pet golov. Med drugim tudi tistega, ki je Sloveniji junija 2010 prinesel prvo in do zdaj edino zmago s svetovnih prvenstev. Proti Alžiriji za zmago z 1:0. Nazadnje je v dresu Slovenije zaigral septembra 2011 na tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2012 proti Italiji v Firencah, nato se je poslovil. Od takrat za slovenske medije ni govoril. Ko je bil za selektorja imenovan Srečko Katanec, se je danes 32-letni vezist, ki si kruh zelo uspešno služi pri angleškem Hull Cityju, spet znašel v središču pozornosti. Ni skrivnost, zakaj. Novopečeni selektor si ga je želel vrniti v reprezentanco. Ne skriva, da je bil nad takšno potezo zdajšnjega selektorja počaščen, a se je za ponudbo vljudno zahvalil in potrdil, da je reprezentančna zgodba zanj za vedno zaključena. Je pa zato prekinil medijski molk in se odločil, da bo spet govoril tudi s slovenskimi novinarji. ''Toda ne z vsemi,'' dodaja in daje vedeti, da na tiste, ki so ga prekomerno blatili, še zdaleč ni pozabil.

Začnimo tam, zaradi česar se zdaj pravzaprav pogovarjamo. Zakaj ste bili od reprezentančnega slovesa tiho? Predvsem zato, ker nisem želel rušiti in dajati vtisa, da nekomu želim slabo. Pa tudi zato, ker sem se zavestno odločil, da nekaj časa ne bom prisoten v medijih. Sam dobro vem, kako medijski svet deluje. Ni mi bilo do tega, da bi se šel te igrice, zato sem se umaknil. Dejstvo je, da je bila o meni napisana marsikatera neresnica. Marsikateri novinar je bil nekorekten, marsikdo svojega dela ni opravljal profesionalno. Dogajalo se je, da sem se pogovarjal s kom, pa je pristopil določeni novinar in le pomolil diktafon pod nos, ne da bi me karkoli vprašal. Zato, ker se z menoj ni upal soočiti na štiri oči. Pa ne bi bilo problema, samo vprašati bi me moral, a ni imel poguma, da bi to storil. Dogajalo se je tudi to, da je nekdo prišel do mene in me trepljal, mi govoril, da sem igral odlično, potem pa napisal, da sem bil najslabši. Takšni ljudje so nekorektni. In takšni so na žalost v veliki meri ustvarjali javno mnenje. Kritike me ne motijo. Sem prvi, ki bo prevzel odgovornost, če odigram slabo, a ko se začne pisati o zadevah, ki s tem, kar se dogaja na igrišču, nimajo nobene zveze, za povrh pa so še neresnične, se zadeva zame konča. Marsikaj so tudi napisali, ne da bi mene karkoli vprašali, čeprav se me je še kako dotikalo. Če so se odločili, da ravnajo tako, kot so, potem ne vidim razloga, zakaj bi z njimi komuniciral. Vem, da sem s tem nekaterim naredil tudi krivico, saj sem vas vse spravil v isti koš, a ko sem se odločil, da ne bom komuniciral z določenimi, sem se odločil, da ne bom komuniciral z nikomer.

Ampak tudi, ko ste še igrali za reprezentanco, ste bili v poznejšem obdobju zelo težko dostopni. Takrat se je ustvarila neresnična podoba o meni, da sem nedosegljiv. Kdor bi se potrudil, bi me lahko dobil. A na tak način, kot zadeve potekajo v profesionalizmu. Prek kluba in klubske službe, a ne vedno in povsod. Tudi sam imam namreč zasebno življenje in ne morem biti vselej na voljo vsem. Seveda se je lahko kdaj tudi zgodilo, da se je kdo potrudil, da bi me dobil, pa mu ni uspelo, a če bi vztrajal, bi me dobil. Nisem tako nedosegljiv, kot se zdi. Takšen vtis so o meni naredili ljudje, ki sem jih že opisal. Takšni, ki me, ko so imeli priložnost, niso imeli poguma vprašati karkoli, ko me niso dobili takrat, kot se jim je zazdelo, pa so začeli dvigovati prah. Sam vem, kakšen človek sem. In tisti, ki jih cenim in me poznajo, to prav tako vedo. To pa je tudi tisto, kar mi največ pomeni.

Da z mediji v zadnjih letih niste bili na isti valovni dolžini, ni skrivnost. Kaj je povzročilo prepad med vami in sedmo silo? Dejstvo, da se je začelo pisati, da je vzrok za rezultatski padec v medsebojnih težavah znotraj reprezentance. Jaz in tudi preostali fantje lahko potrdimo, da so bili odnosi med nami zmeraj korektni. Od prvega do zadnjega dne, ko sem bil v reprezentanci. Namigovanja, da je bilo drugače, so bila neresnična. Edini razlog, da smo bili slabši, je bil v tem, da smo tako igralci kot tudi strokovno vodstvo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 pokazali nekaj odstotkov manj, kot smo jih kazali pred tem. In tudi v tem, da so se po svetovnem prvenstvu nasprotniki na nas začeli pripravljati drugače, kot so se pred tem, saj smo si ustvarili ugled.

Nesoglasja z mediji so se začela po sporu s takratnim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simičem glede denarja pred svetovnim prvenstvom. Da, takrat so se začela neresnična namigovanja številnih medijev. Ko je takratni predsednik želel ugajati medijem in je v javnost spravil informacije, zaradi katerih smo bili igralci in predvsem jaz, ki sem jih kot kapetan predstavljal, označeni kot tisti, ki jih zanima samo denar, kar seveda še zdaleč ni bilo res. Takrat so se začeli odnosi z mediji, ki so predsednikovo zgodbo, v kateri je bila prikazana le ena plat, seveda z veseljem povzeli, saj je bila za njih zanimiva, začeli krhati. Igralci pač nismo bili takšni, kot je bil predsednik. Sami smo želeli probleme reševati na štiri oči, za štirimi zidovi, ne pa v javnosti. Igralci smo želeli denar, tega ne skrivam. Toda želeli smo le tisto, kar nam je pripadalo. Ko smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, je na račun Nogometne zveze Slovenije kapnilo veliko denarja in pravično je, da smo tudi mi dobili svoj kos pogače. Predsednik pa je seveda dobro vedel, da smo Slovenci zavisten narod in ko je v igri denar, postanemo še bolj zavistni, zato je vedel, na kakšne karte mora zaigrati. Mi smo bili očrnjeni, njegova podoba pa je postala boljša. Sam se ne sramujem tega, kar sem delal. Stal sem za svojimi stališči in za tem, kar smo se dogovorili s soigralci. Če bi bil zdaj v podobnem položaju, bi ravnal isto. Mi smo se le borili za tisto, kar nam je pripadalo.

Ste bili z igralci glede zahtev, ki ste jih imeli, enotni? S čimerkoli smo šli do vodstva, smo se najprej pogovorili z igralci. Na sestankih so bili prisotni vsi, vsak je imel priložnost, da pove svoje mnenje. Nekateri so govorili manj, nekateri več. Odvisno od posameznika, kar je seveda normalno. Če kdo zdaj govori, da bi bilo kaj treba narediti drugače, je prepozno. Imel je priložnost, da bi govoril takrat, zdaj je pač nima več. Jaz nikoli nisem govoril v imenu nikogar, ne da bi se z njim pred tem pogovoril. Glede tega smo bili v reprezentanci vselej zelo odprti, vse odločitve smo sprejemali skupaj. Bili smo enotni. Uspehe smo dosegali kot ekipa, tudi neuspehi so bili plod celotne ekipe. Od prvega do zadnjega dne smo gojili odnos, ki je bil korekten. Seveda zunaj igrišča nismo bili vsi največji prijatelji. Z nekaterimi smo si bili bližje, z drugimi nekoliko manj, kar je normalno. Bili smo posamezniki različnih starosti, z različnimi navadami in z različnimi pogledi na določene stvari, a na igrišču in pri odločitvah, ki so se dotikale reprezentance, smo bili enotni, kar je najbolj pomembno.

V kolikšni meri so dogodki, ki so vrhunec doživeli v Južnoafriški republiki, vplivali na rezultate? Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da smo zaradi sporov z Nogometno zvezo Slovenije igrali slabo. Sam se s tem, kar se je dogajalo ob igrišču, nikoli nisem obremenjeval. Ko sem igral in treniral, sem mislil le na igrišče. Mislim, da je bilo podobno tudi z drugimi igralci. Sicer pa smo na svetovnem prvenstvu igrali odlično in bili le za milimeter oddaljeni od velikega, zgodovinskega uspeha. Od preboja v osmino finala. Spor torej ni vplival na rezultate.

Rezultatska krivulja je šla navzdol predvsem pozneje. Težko se je znebiti občutka, da zgolj zaradi slabše forme nogometašev, ki ste bili tudi pozneje v klubih v podobnih položajih kot pred tem. Z dogodki okoli denarja se je močno zmanjšala podpora javnosti. Ni bilo več enotnosti, ki je bila po mnenju mnogih gonilna sila za velike uspehe. Na igrišču smo bili še vedno enotni. Se pa strinjam, da je bilo vse skupaj povsem nesmiselno. Namesto da bi bili v ospredju rezultati, je bilo marsikaj drugega, a tako je pač bilo in tega ne moremo spremeniti. Če pa me sprašujete, ali mi je žal, da smo ravnali, kot smo, je moj odgovor negativen. Nismo bili igralci tisti, ki smo z vsem skupaj začeli. Škoda pa seveda je, da se nismo usedli in spore razrešili za štirimi zidovi. O vsem skupaj bi se lahko lepo pogovorili, pa se žal nismo. Potem so sledili dogodki iz kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2012, ko so bili rezultati slabši, a še zdaleč ne tako slabi, kot so želeli prikazati nekateri. Osvojili smo veliko točk in bili le zmago oddaljeni od drugega mesta, kar bi bil uspeh, sam pa sem imel občutek, kot da bi osvojili vsega točko. So pa bila pričakovanja po odličnem nastopu na svetovnem prvenstvu seveda upravičeno visoka. Vsi smo si želeli, da bi trajalo dlje, kot je, a se žal ni izšlo. Ko nam ni uspelo, so mediji začeli s prstom kazati na stvari, ki na rezultate niso vplivale. Na to, da so odnosi v ekipi skrhani, zaradi česar so rezultati slabi, kar je bilo popolnoma neresnično. Marsikdo je za glavnega krivca za slabše rezultate označil mene, kar je smešno. Takšni, ki so ravnali tako, so egoistično naravnani.

Ste v vlogi kapetana naredili kakšno napako? Bi zdaj v kakšni situaciji ravnali drugače? Stojim za tem, kar sem delal. Kapetanove naloge in dolžnosti nikjer niso zapisane. Lahko rečem, da sem se v tej vlogi zelo dobro znašel. Trudil sem se, da sem na igrišču spodbujal soigralce in jim prenašal informacije. Zunaj igrišča se nikoli nisem počutil, da bi bil več vreden od preostalih. Ponosen sem bil na to, da sem kapetan. Bilo mi je v veliko čast. Ponosen sem tudi na to, da sem kot kapetan Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo, kar je največ, kar lahko doživiš v reprezentančnem nogometu. Nimam težav z nobenim bivšim soigralcem ali članom strokovnega vodstva, z nikomer. Vsakemu lahko pogledam v oči, še enkrat bi počel isto.

Ob koncu vaše reprezentančne poti se je v javnosti ustvarilo mnenje, da reprezentanci niste več potrebni. Vas je to prizadelo? Vem, kako deluje medijski svet, zato s tem nisem imel težav. Smešno pa je, da se je pisalo o tem, da sem na odstrelu in sem svoje odigral, saj statistika pove dovolj o moji kakovosti. Še vedno, dve leti po tem, igram na visoki ravni. Če je bila moja kakovost za nekatere sporna, to ni moj problem. Sam vem, koliko se trudim, da bi bil čim boljši. Tako v klubu kot v reprezentanci se in sem se vedno potrudil po svojih najboljših močeh. Seveda pa mi ni bilo vseeno, kaj se je pisalo o meni in slovo je pač bilo takšno, kot je bilo. S tem, kar sem dosegel v reprezentanci, sem zadovoljen. Na tej poti sem z vsemi sodeloval na isti način. Bolj malo sem govoril zunaj igrišča in nase poskušal opozarjati predvsem na njem.

Reprezentančno pot ste začeli leta 2003. Debitirali ste pod vodstvom Bojana Prašnikarja. Spomini? Začetek je bil težak. Takrat se je v reprezentanco prihajalo zelo težko in ne po zgolj nekaj dobro odigranih tekmah, kar je tudi pravilno. Sam sem moral, čeprav sem na klubski ravni dobro igral več kot leto dni, kar nekaj časa čakal na reprezentančni debi. Tako je pač bilo. Prejšnja generacija, ki je bila zelo uspešna, si je popolnoma zaslužila, da je bila še nekaj časa priključena reprezentanci, tudi javnost ji je bila naklonjena. To je bilo, v primerjavi s tem, kar smo pozneje doživljali jaz in še nekateri, malce drugačno, kot je zdaj.

Potem ste igrali pod vodstvom Branka Oblaka, ki je pozneje, ko ni bil več selektor, izrekel kar nekaj pikrih na vaš račun. Tudi njegovi očitki me niso prizadeli. Sam vem, da sem vedno pustil srce na igrišču. Moja kariera govori o tem, kdo sem in kaj sem. O nekdanjem selektorju, ki ste ga omenili, pa najbolje govorijo rezultati, ki jih je kot trener dosegel. Ti so bili bolj slabi. On je zanimiv za medije in ima vedno veliko za povedati, naredi pa bolj malo. O njem nima smisla izgubljati besed. O vsakem govorijo rezultati, ti pa so povedali, da on, glede trenerskega znanja, ne velja prav veliko.

Sledil je Matjaž Kek. Zgodba z njim se ni začela najbolje. Po tem, ko ste želeli izpustiti eno izmed tekem, je sporočil, da na tiste, ki ne želijo igrati za Slovenijo, ne bo računal. Pozneje se je zgodba obrnila. Poklical vas je in vam namenil kapetanski trak. Kaj se je dogajalo? Sam sem bil član West Bromwich Albiona, ki se je boril za preboj v elitno angleško ligo. Sezona v drugi angleški ligi je zelo naporna, nas pa so čakale pomembne tekme v boju za preboj med elito. Z Matjažem sem se v telefonskem pogovoru dogovoril, da izpustim tekmo ali dve, sam sem namreč razmišljal v smeri, da bom, če bom igral v premier ligi, kar se je pozneje tudi zgodilo, bolj koristen tudi za reprezentanco. Potem je v želji, da ugodi javnosti in še komu drugemu, pred medije stopil s povsem drugačno zgodbo. Rekel je, da nočem igrati za reprezentanco, kar je bilo povsem v nasprotju s tistim, kar sva se dogovorila. Zgodbo v vlogi selektorja je začel na način, ki ni bil pravilen in ni prinašal pozitivnih stvari. Takrat sem izpustil štiri ali pet tekem, česar se zdaj marsikdo ne spomni, a nato se je tudi v Kekovem primeru izkazalo, da se zarečenega kruha poje največ. Poklical me je in zgladila sva spor. Na način, ki je meni najbolj po godu. Na štiri oči, brez javnega napadanja. Potem so stvari stekle v pravo smer. Sicer pa o selektorjih najbolje govorijo rezultati. Matjaž se je uvrstil na svetovno prvenstvo, kar dovolj pove o tem, kakšen selektor je bil.

Skupaj z nekdanjim selektorjem Kekom ste se od izbrane vrste poslovili tudi vi, čeprav ste bili v letih, ko bi lahko še igrali. Zakaj? Ta odločitev je v meni zorela nekaj časa in ni prišla čez noč. Pride obdobje, ko je treba začeti razmišljati o tem, kako naprej. Reprezentančno udejstvovanje vzame kar nekaj energije, sam pa sem se želel osredotočiti predvsem na klubsko kariero in se posvetiti družini, ki mi pomeni največ. Posledično pa se tudi umakniti iz medijev in zaživeti normalno življenje. Občutil sem tudi, da reprezentanca nima več možnosti za boljše rezultate in se obeta padec. Analiziral sem stvari in ugotovil, da je najbolje, če se poslovim. Začutil sem, da stvari ne tečejo v pravo smer. To so bili glavni razlogi.

Slaviša Stojanović torej ni tisti, zaradi katerega ste odšli? Lahko rečem, da je bil on tisti, ki mi je olajšal odločitev, in ne otežil, kot bi bilo normalno. Tako pa se je zgodilo ravno obratno in sem se odločil, kot sem se. Zdaj za to odločitvijo trdno stojim.

Z zdaj že nekdanjim selektorjem Stojanovićem ste se pogovarjali le enkrat. Zakaj ste dobili občutek, da njegov odnos do vas ni pravi? Težko konkretno povem, o čem sva se pogovarjala. Iz pogovora z njim, ki sva ga opravila, sem razbral, da govori predvsem o tem, kaj je rekel oni in kaj tisti, kaj je slišal in podobno. Ne pa, kaj si misli sam. Če kdo govori tako, kot je govoril on, ti je jasno, da je to človek, ki posluša predvsem druge in si na podlagi tega, kar je slišal od drugih, ustvari mnenje o tebi. Pozneje se je izkazalo, da je takšno razmišljanje napačno.

Potem vas je še klical, a mu vas ni uspelo priklicati in zgodba je bila zaključena. Na božični dan, 25. decembra 2011, me je klical še enkrat. Na božični dan, ki je družinski praznik. Imel sem izključen telefon. Da me je klical, sem videl šele pozneje, a to niti ni več pomembno. Bolj pomembno je, da me potem ni več klical. Govoril je tudi, da me bo obiskal in se poskušal z menoj pogovoriti na štiri oči, kar pa se seveda ni zgodilo. Anglija je bila zanj očitno predaleč.

Klical vas je tudi novi selektor Srečko Katanec, vas pozival nazaj v reprezentanco, a si niste premislili. Ni obstajal niti kanček dvoma o tem, da si ne boste? Ko me je poklical zdajšnji selektor, sem bil prijetno presenečen. Pokazal je spoštovanje do tega, kar sem naredil do zdaj in tega, kar na igrišču delam zdaj. Poklical me je le po nekaj dnevih, ko je nastopil na funkcijo, in ne po treh tednih, kot je to storil prejšnji selektor. Katanca zelo spoštujem, slišala sva se večkrat, a takoj sem mu povedal, kako sem se odločil in trdno stojim za odločitvijo, ki sem jo sprejel pred časom. Ta vlak je žal že odpeljal.

Milivoje Novaković, vaš veliki zaveznik iz reprezentančnih časov, je ravnal drugače in sporočil, da je selektorju še vedno na voljo. Kako gledate na njegovo odločitev? O njem kot igralcu in tudi kot osebi imam zelo visoko mnenje, ki ga nikoli ne bom spremenil. O tem, koliko in kaj sem se z njim pogovarjal v vsem tem času, ne bom govoril, saj nerad medijsko izpostavljam osebne odnose. Lahko pa rečem, da mu želim veliko sreče, če se bo vrnil. Tako kot želim veliko sreče tudi novemu selektorju in sem jo želel prejšnjemu.

Ste si, odkar niste več njen član, ogledali kakšno tekmo reprezentance? Na žalost ne, saj nisem imel časa, se pa še vedno slišim z marsikom iz reprezentance in z zanimanjem spremljam rezultate, ki jih dosega. Da bi zdaj v medijih razpredal o tem, kaj si mislim o igri in rezultatih, se mi zdi nesmiselno. Želim si predvsem, da bi zdaj v reprezentanci zavel nov veter in bi ujela zagon za boljše rezultate. Da se vsi na čelu z mediji začnete osredotočati na stvari, ki so pomembne.

Še malo o klubski tematiki. Član Hull Cityja ste že tretjo sezono. Ste najboljši posameznik kluba, ki se bori za preboj v elitno angleško nogometno tekmovanje. Ste zadovoljni? Vedno sem bil in vedno bom profesionalec. Najprej poskušam gledati predvsem nase in na to, da sem čim boljši, šele potem se oziram za drugimi. Zato sem tam, kjer sem. V Hullu se zelo dobro počutim, redno igram in zabijam gole, nimam nobenih težav. Trenutno nam gre dobro v boju za napredovanje, a sezona je še dolga. Pred začetkom smo dobili izkušenega trenerja, ki te izkušnje poskuša prenesti na ekipo, ki je zelo mlada. Tekmovanje je zahtevno, v ligi je kar 46 tekem, ekipe so izenačene. Ritem je naporen, vseskozi moraš biti na pravi ravni. Za zdaj je sezona uspešna. Upam, da bo takšna tudi ob koncu. Je pa pot do uspeha še dolga. Moja velika želja je, da bi še enkrat zaigral v premier ligi in upam, da se mi bo uresničila.

S klubom ste pogodbeno vezani do leta 2014. Ni možnosti, da bi odšli kam drugam? Nameravate v Hullu ostati do izteka pogodbe ali še celo dlje? Imam ljudi, ki urejajo stvari, kot so ponudbe drugih klubov in podobno, a sam sem tukaj zelo zadovoljen. V klubu me spoštujejo, vse je tako, kot si lahko le želim. Tudi družina se tukaj počuti zelo dobro. Dokler je tako, bom ostal tukaj. Če bo drugače, predvsem glede družine, se lahko zgodi, da si že jutri premislim. Družina mi namreč pomeni največ. Pogodbo imam še za leto in pol. Če ne bo poškodb, dvomim, da je ne bom izpolnil do konca. Lahko se zgodi, da ostanem še dlje. O koncu kariere še ne razmišljam. Za zdaj se počutim zelo dobro in verjamem, da lahko na najvišji ravni igram še nekaj let, seveda pa se v nogometu stvari hitro spreminjajo in lahko se zgodi marsikaj.

Ste tudi kapetan. Za tujca lepo priznanje, ki ga doživi malokdo. To ima seveda posebno težo in mi pomeni veliko. Glede na to, da me je doletela takšna čast, je jasno, da očitno delam pravilno. Podobno, kot sem delal v reprezentanci, se kot kapetan obnašam tudi tukaj. Si pa to, da sem kapetan kluba v tujini, seveda štejem v veliko čast.

Lahko pričakujemo, da boste ob koncu kariere spet zaigrali tudi v Sloveniji? O tem trenutno ne razmišljam, nikoli pa ne reci nikoli.