Rajmond Debevec: Vidimo se v Londonu

... letos pa je na svojih sedmih igrah v zbirko dodal še bron.

Bo bron visel ob zlatu? Medalji bosta verjetno res skupaj. A ne na steni. Zlato odličje iz Sydneyja imam na vidnem mestu v pisarni.

S kakšnimi besedami vam je po finalu čestital nesrečni Američan Matthew Emmons, ki je v zadnjem strelu zapravil zlato odličje in vam omogočil bron? Nič posebnega. Jaz pa sem mu dejal, da mi je žal za njegov spodrsljaj. Njegova tehnika je občudovanja vredna, zato ga je težko gledati, kako izgublja medalje.

Ste se po zadnjem strelu že sprijaznili z nehvaležnim četrtim mestom? Ob normalnem razpletu bi res ostal brez medalje. Emmonsov monitor je bil obrnjen proti meni. Ko sem zagledal njegovo 'štirico', sem vedel, da je zaostal. Nisem pa vedel, kakšen je izkupiček ostalih. Večinoma spremljam več tekmovalcev. Tokrat zaradi psihičnih obremenitev tega nisem počel. Videl pa sem žarek na koncu predora. Postajal je vse svetlejši. Bilo je dovolj za bron.

Občutki na strelišču v finalu niso bili najboljši? Večkrat mi jo je živčnost že pošteno zagodla. Tokrat sem bil tako nervozen, da telesa nisem znal sprostiti. Bil sem v 'krču'. Pri streljanju je tako, da moraš obvladovati prav vse mišice. Jaz nisem mogel sprostiti niti hrbta. Tudi roka se je pošteno tresla. Če se le spomnim, kako je bilo leta 2000 v Sydneyju. Tedaj sem vedel, da sem nepremagljiv. Tokrat je bilo povsem drugače. Bil sem že v dokaj kritičnem položaju. Po dveh spodrsljajih v finalu sem se odločil za drugačno tehniko. Desno nogo sem pomaknil nekoliko nazaj, malce upognil roko in znižal težišče. Puška se je nekoliko umirila. Začel sem nadzorovati streljanje. V zadnjem poskusu mi je končno uspel zares izvrsten strel. Toda vse bi bilo zaman, če ga ne bi polomil tudi Matthew Emmons. Predvidevam, da se je v zadnjem trenutku spomnil zadnjega strela v Atenah, ko je zadel sosednjo tarčo. Koncentracija je padla in primerila se mu je katastrofalna napaka pri proženju. No, vsaj tako mislim, saj so 'štirice' zares redke. Poleg tega sem Američana že večkrat ujel prav po njegovem zadnjem strelu. Podobno je bilo že v kvalifikacijah, pa lani na svetovnem pokalu v Münchnu … Očitno gre za travmo, ki pušča posledice. Vesel sem, da me moja atenska travma tokrat ni ponesla do večje napake.

Ocena kvalifikacij? Že v kvalifikacijah sem čutil precejšnjo nervozo. Ne sicer v ležečem položaju, saj sem bil dobro pripravljen. Stoje je bilo že težje. Puška je bila nemirna. Zašel sem v manjšo krizo, a sem tehnično in taktično uspešno dobro opravil s položajem, čeprav sem imel kar nekaj smole. Kar petkrat sem namreč ustrelil 9,9 in enkrat 8,9. V klečečem položaju sem umiril puško in imel vse do zadnje serije streljanje pod nadzorom. Nato pa sem moral zbrati prav vse atome koncentracije. Na srečo sem imel zaradi hitrega začetka dovolj časa. Pojavil se je tudi veter, tako da sem moral paziti še na to okoliščino. V celoti sem seveda zadovoljen. Morda nekoliko obžalujem dejstvo, da nisem popravil svojega olimpijskega rekorda. Po drugi strani pa še naprej ostajam lastnik rekorda.

Finalna drama? Res gre za pravo dramo. Upam, da se gledalci skušajo vsaj za trenutek vživeti v našo kožo. Moj mobilni telefon je zapolnjen s kratkimi sporočili. Vsi po vrsti so zapisali, da so pred malimi zasloni doživljali pravo dramo.

Srčni utrip se verjetno močno poveča … Vsekakor v kritičnih trenutkih utrip preseže mejo 150. A s tem se človek sprijazni. Nisem edini. Ne vem, kako je s Kitajci. Morda uporabljajo posebne sprostitvene metode. Ali pa gre le za selekcijo, saj ima Kitajska več strelcev kot Slovenija prebivalcev.

Trojni položaj je pravi maraton, v katerem je koncentracija pogosto odločilna. So se vaši občutki glede tega skozi leta kaj bistveno spremenili? Vse skupaj dojemam precej bolj razumsko. V mladosti sem lažje obvladoval telo. A če bi imel že pred dvajsetimi leti današnjo pamet, bi bil morda že v Seulu 1988 olimpijski prvak. Po drugi strani pa je res, da je lahko ta pamet tudi strelčev nasprotnik, saj se zaveda vsega in ve, kaj ga še čaka.

Čustva ste ob prejeti kolajni tokrat izražali na drugačen način kot v Sydneyju … Bil sem izjemno vesel. Solze tokrat nisem potočil. Ne zaradi izkušenj ali let, temveč zaradi dejstva, da nisem poslušal Zdravljice in gledal slovenske zastave v središčnem položaju.

London 2012? Po slabših prvih dveh nastopih v Pekingu sem se že sprijaznil z dejstvom, da bom lovil nekoliko drugačne rekorde. V mislih imam udeležbo na OI. V Pekingu latvijski strelec s hitrostrelno pištolo Afanasijs Kuzmins nastopa že na svojih osmih igrah. S sedmimi nastopi mi pripada drugo mesto. Prav toliko nastopov sta zbrala še dva strelca, ki pa nista več aktivna. V Londonu bom Latvijca ujel.