Primož Kozmus: Ne morem biti lokomotiva brez vagonov

Brežičan je bil že pred prvenstvom glavni kandidat za medaljo. ''V finale želim z enim metom,'' si je zaželel pred sobotnimi kvalifikacijami. In izpolnil cilj. ''Napadel bom zlato medaljo,'' je napovedal pred ponedeljkovim finalom. In na Olimpijskem štadionu v Berlinu suvereno opravil s konkurenco. Njegov največji tekmec za zmago, Madžar Kristian Pars, ki je bil v tej sezoni nepremagljiv, je povsem pogorel in ostal brez medalje, slovenski rekorder pa je po olimpijskem naslovu iz Pekinga lani in srebru s SP pred dvema letoma v Osaki osvojil še eno medaljo z največjih tekmovanj. Manjkajočo v slovenski zbirki s SP. Z 29-letnim šampionom smo se pogovarjali na sprejemu, ki so mu ga pripravili na slovenski ambasadi v Berlinu. Znani in neznani so ga nenehno vlekli za rokav, ga prosili za avtogram in se želeli fotografirati z njim. Vsem je rade volje ugodil. Tako kot tudi nam. Vzel si je čas za daljši intervju in mirno odgovarjal na vsa vprašanja, ki smo mu jih postavljali. Tudi tista, ki se navezujejo na njegov boj za pravice športnikov, ki so ga mnogi razumeli narobe.

Osvojili ste naslov svetovnega prvaka. Je bilo lažje, kot ste pričakovali? Zagotovo. Bil sem prepričan, kar sem napovedoval tudi že pred finalom, da bo potrebno za zlato vreči vsaj 81 metrov daleč. Zdaj pa se je izkazalo, da je bil že met prek 80 metrov dovolj za zmago. Veseli me, da sem v zadnjem metu dosegel svoj najboljši izid sezone 80,84 in s tem naslovu dal dodatno vrednost. Je bil pa to zelo čuden finale. Ne vem, kdaj je bilo nazadnje na velikem tekmovanju 78 metrov dovolj za medaljo. Razmere so bile takšne, kot so bile, živčnost je bila očitno velika in preostalim tekmecem ni uspelo narediti dobrega meta. Tudi sam nisem najbolj zadovoljen z meti, ki sem jih dosegal. Kolikor toliko korekten je bil le zadnji, ampak vseeno. Osemdeset metrov je 80 metrov, zlata medalja pa je le zlata medalja. Tudi če bi jo osvojil z metom, dolgim le 60 metrov, bi bil zelo zadovoljen. Če ne bi osvojil prvega mesta, ne bi bil razočaran, a vseeno to ne bi bilo to.

Ste že po drugem metu, ko ste skočili na vrh, vedeli, da je medalja vaša? Medalja že, zlata pa zagotovo ne. Zmaga je do samega zaključka tekmovanja visela v zraku. Vedel sem, da je Pars sposoben metati tudi prek 81 metrov, zato sem čakal vse do konca. Toda Madžar tokrat ni bil prepoznaven. Očitno je bilo z njim nekaj hudo narobe. Kar trikrat je vrgel v mrežo, kar je za tako izkušenega tekmovalca, kot je on, zelo čudno. Ali ga je zdelal pritisk ali pa je slabo tempiral formo. Drugih tekmecev se nisem bal. Pričakoval sem, da se bo Poljak Simon Ziolkowski, ki je bil na koncu srebrn, boril za bron, a sem vedel, da preostali tekmeci v tem trenutku niso dovolj pripravljeni, da bi vrgli tako daleč in mi vzeli zlato. Sem se pa vseeno malce bal. Pred dvema letoma sem namreč v Osaki prvo mesto izgubil prav v zadnji seriji, česar se še dobro spominjam.

Kako je Madžar, ki ima najboljši letošnji izid na svetu 81,43, sprejel poraz? Zelo korektno. Iskreno mi je čestital, saj je velik športnik. Seveda sem vesel, da sem ga premagal, a mi ga je vseeno malce žal. Glede na to, kakšna sezona je za njim, bi mu privoščil vsaj bron. Še posebej glede na to, da je na nehvaležnem četrtem mestu pristal že lani v Pekingu. A to je pač šport. Upam, da se mu sreča kmalu nasmehne. Verjamem, da bo tudi on v prihodnosti osvojil medaljo na velikem tekmovanju.

Po olimpijskem naslovu imate zdaj tudi svetovnega. Kateri vam je ljubši? Zagotovo olimpijski. Seveda sem tudi berlinske medalje zelo vesel, a vseeno ne tako, kot tiste iz Pekinga. Tokratni finale je bil zelo čuden in ni bilo čutiti neke evforije. Gre za velik uspeh, prav tako pa sem vesel, da sem osvojil medaljo, ki je doslej Slovenija še ni imela, a vseeno so olimpijske igre največje športno tekmovanje. Tudi to, da so zgolj na vsaka štiri leta, jim daje dodatno vrednost, saj je težje zmagati. So večji spektakel, prav tako pa je bil finale pred nabito polnimi tribunami Ptičjega gnezda bolj spektakularen, kot je bil tokratni v Berlinu.

Tako kot vselej so vas tudi tokrat spremljali navijači. Zelo sem vesel, da sem jih razveselil. Njihovo navijanje s tribun sem seveda slišal. Pripravili so lepo vzdušje in pripomogli, da sem osvojil zlato. Med finalom sem jim tudi nekajkrat pomahal, a nisem smel pretiravati, saj sem se moral koncentrirati na svoje mete. Vesel sem, da mi vselej sledijo. Bili so tudi lani v Pekingu, a jih je bilo razumljivo nekaj manj, kot jih je bilo sedaj. Sicer pa jih poznam. Skupaj se družimo in smo prijatelji. Super so. Skupaj proslavljamo uspehe in nič drugače ne bo niti tokrat.

Pogled v prihodnost. Najprej moram zaključiti letošnjo sezono. Potrebno bo še tekmovati, med drugim bom nastopil tudi na finalu velike nagrade. Potem si bom vzel teden ali dva počitka, s prijatelji bomo najverjetneje odšli na jadranje, nato pa sledi priprava na novo sezono. Po lanskoletni, olimpijski sezoni sem si vzel več časa za počitek, saj je telo potrebovalo počitek, zdaj pa bo potrebno garati. Nadgraditi bo treba to, kar sem naredil doslej. Počutim se dobro, s poškodbami ni večjih težav, zato sem optimističen.

Je bila sezona 2009 zgolj prehodna na poti do cilja, ki ste si ga zadali pred časom, svetovnega rekorda Jurija Sediha 86,74, ki ga je Belorus dosegel daljnega leta 1986? Da. Ta sezona je bila specifična. Vzel sem si počitek do januarja. Naredil sem samo en cikel treninga, ki sem ga vlekel tudi skozi sezono. Sicer imam vedno dva in tako bo tudi v novi sezoni. Zato sem letos metal slabše. To je bilo načrtovano in na obljubljeni rekord še zdaleč nisem pozabil. Ve se, kakšni so moji cilji. Zato bo potrebno zdaj trenirati še močneje in še bolje, da bom pripravljenost dvignil na višjo raven. Moj zdajšnji osebni rekord je 82,30, ki ga želim čim prej dvigniti na višjo raven. Kdaj bi lahko napadel rekordni dosežek, ne vem. A verjamem, da mi to lahko uspe v dveh, treh letih. Grem korak za korakom in bom naredil vse, da mi uspe.

Medalj z največjih tekmovanj imate že tri. Koliko jih še bo in kdo vas lahko ustavi pri nadaljevanju zmagovitega niza? Težko bi rekel, kaj lahko napovem in česa si želim. Če sem iskren, sem zadovoljen že zdaj. Naredil sem veliko in tega se zavedam. Toda športnik vselej stremi k višjim ciljem. Skušal bom narediti čim več. Do kdaj bom v vrhu, je težko napovedati. Ve se, kakšni so moji cilji. Najvišji. Veliko bo odvisnega predvsem od zdravja. Če bo telo normalno funkcioniralo, se ne bojim za rezultate. Predvsem pa si želim, da bi do olimpijskih iger v Londonu dvigoval raven svojih metov. Potem pa bomo videli. Od tekmecev je, ne glede na berlinski polom, nevaren predvsem Pars. Računam pa še na Belorusa Jurija Šajunova, ki je letos sicer izpadel v kvalifikacijah, a meče zelo daleč in je še zelo mlad, star šele 21 let. On bo v prihodnosti zagotovo zelo nevaren. Zelo dobro so letos metali tudi najboljši na mladinskem svetovnem prvenstvu. Mogoče bo svetovni vrh v prihodnosti krojil kdo od njih. A to se ne bo zgodilo še prav kmalu. Verjetno šele čez dve, tri leta.

V zadnjem letu ste nase opozorili tudi z borbo za svoje in pravice športnikov. Jo boste nadaljevali? Ne bom se več izpostavljal. Sam imam urejene zadeve in dobre sponzorje, zato kaj takega niti ne potrebujem, a vem, da je v Sloveniji še veliko vrhunskih športnikov, ki nimajo te sreče. Kot olimpijski prvak sem šel v borbo za pravice športnikov, a nisem imel prave podpore. Marsikaj sem se naučil iz te zgodbe in vzelo mi je veliko energije. Številni športniki se strinjajo z mano, a nihče se ni želel izpostavljati, kar me je malce razočaralo. Če bi stopili zraven, bi se zagotovo kaj spremenilo. Tako pa je bila moja borba več ali manj zaman. Ne morem biti lokomotiva brez vagonov. Moral bo priti kdo nov, ki bo skušal narediti kaj podobnega. Upam, da se bo našel kdo. Če se bo, ga bom zagotovo jasno in glasno podprl.

Marsikdo se je v tem času obrnil proti vam. To sem tudi pričakoval. Sicer pa ljudi, ki garajo osem ur na dan in imajo zgolj 600 evrov mesečne plače, povsem razumem, ko se sprašujejo ''Kaj Kozmus hoče?!'' Ta zgodba je zelo delikatna, a tisti, ki so pristojni za te stvari, dobro vedo, za kaj gre. Očitno ni interesa, da bi se to rešilo. V kolektivnih športih je bolje. Če lahko slovenski nogometni klub nabere toliko denarja, da zelo dobro funkcionira, ne vidim razlogov, zakaj ga ne bi mogel Olimpijski komite Slovenije. Naj zberejo deset najboljših slovenskih športnikov in jih promovirajo ter s tem pridobivajo denar. Če jim to ne uspe, so očitno nesposobni.

Na Atletski zvezi Slovenije je drugače. To, kako se dela v slovenski atletiki, bi lahko bilo marsikomu za zgled. V atletiki je sistem. Ko smo dobili novo vodstveno garnituro na Atletski zvezi Slovenije, se je vzpostavil sistem. Zdaj točno vemo, kaj lahko pričakujemo, če naredimo določen rezultat. Pri nas se ve, koliko je denarja in toliko se ga bo razdelilo. Drugje pa več ali manj veljajo drugačna merila. Če poznaš onega, dobiš to. Če poznaš tistega, imaš to. Rezultat in trud, vložen v delo, ne igrata vloge, pač pa imajo glavno besedo poznanstva. In to seveda ni prav.