"Planica bi bila idealen prostor za koncert Rolling Stonesov"

Dr. Gregor Tomc je sociolog in športni navdušenec, skozi daljši pogovor, ki smo ga z njim opravili na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer kot izredni profesor poučuje na katedri za kulturologijo ter Centru za proučevanje kulture in religije, pa se je izkazalo, da ima še posebej rad "balkanske športe", kot sam pravi, nogomet z drugimi besedami. Najbolje ga poznamo po delovanju v kultni slovenski glasbeni skupini Pankrti, ki jo je leta 1977 ustanovil s Petrom Lovšinom, o športu in navijaštvu pa je objavljal tudi strokovne članke. Leta 2008 v zborniku ministrstva za šolstvo in šport Športna publika: psiho-sociološki fenomen, pa leta 2010 v soavtorstvu z Marto Bon, Markom Kolencem in Borutom Peršoljo še znanstveni sestavek Strateško načrtovanje: šport v Ljubljani do leta 2012 … Leta 2006 je bil na Listi Zorana Jankovića izvoljen tudi v ljubljanski mesti svet, tam je iz prve roke spoznal vso bedo in neustrezno urejenost tega področja v slovenskem glavnem mestu.

Ampak smo vendarle neobičajno športen narod, morda nogometu druge panoge kradejo talente. Ukvarjamo se skorajda z vsem. Posebej ponosni smo na svoje ekstremne športnike, "manijake" kot Mravlje, Robič, Karničar … Ti ekstremni športi naj bi bili še posebej uglašeni z našim nacionalnim značajem, od kod to prepričanje? To, da smo Slovenci izjemen narod, je mogoče spet nacionalen mit. Rad bi videl kakšno raziskavo o tem, koliko je ekstremnih športnikov drugje in koliko jih je v Sloveniji, da bi potem videli, ali jih je pri nas res toliko več. Slovenci imamo vse mogoče predstave o sebi, da smo na ta način drugačni, na tisti način drugačni … Mogoče pa smo le narod brez posebnosti, ki si samo domišlja, da je tako drugačen. Je pa res, da Slovenci, tisti, ki hočejo izstopati – in če se ukvarjaš s športom, je verjetno zdrava ambicija, da boš opozoril druge na to, kar počneš, če treniraš osem ur na dan – rečejo: če se bom ukvarjal z nogometom ali košarko, bom zelo težko izstopal. Tukaj je konkurenca tako ogromna, da mogoče to ni najbolj pametno. To je potem zelo racionalen izračun. V katerem športu se bom lažje uveljavil? Kje bom lažje opozoril nase? Nihče še ni smučal z Everesta, dobro, pa poskusimo to. Morda je v ozadju ta premislek, ne nacionalni značaj, ki nas sili v ekstremizem. Tega ekstremizma ne opažamo nikjer drugje. Nisem še opazil, da bi imeli v znanosti ljudi, ki bi razvijali zelo ekstravagantne teorije. To opažamo samo v športu. Nacionalni značaj je zelo spolzko področje družboslovja. Dejstvo je, da smo Slovenci imeli specifično zgodovino, vsak narod jo ima … Dejstvo pa je tudi, da smo živeli na križišču evropskih tradicij, in če bi zdajle poskušali najti nekaj, kar je samo slovensko, mislim, da bi bilo to zelo težko. Pravzaprav smo neke vrste Nemci, živeli smo v nemški kulturni tradiciji in smo se v tej kulturni tradiciji pač oblikovali. To, kar imamo slovanskega v sebi, je naš jezik, nič več.

Ko govorimo o navijačih, govorimo o podpornikih športnikov. Imamo pa Slovenci fenomen, to je Planica, kjer je v glavni vlogi skakalnica, torej športni objekt … Smučarski šport na sploh in seveda tudi skoki so značilen slovenski šport postali šele po tem, vsaj mislim, da je bilo tako, ko smo v drugi Jugoslaviji ugotovili, da v jugoslovanskih športih, tistih, ki so bili v nekdanji Jugoslaviji priljubljeni, ne pridemo več blizu. In smo pač ustvarili smučarski šport kot značilno slovenski šport. In v njem smo potem tudi negovali, poskušali oblikovati športne tradicije, ki so drugačne od balkanskih. Če je nogomet takrat veljal za balkanski, primitiven šport, pa smo želeli mi v smučanju pokazati, kako je to drugače. Poskušalo se je oblikovati tudi drugačno kulturo navijaštva. Moram reči, da sam nikoli nisem bil na Planici, ker sem bil vedno bolj za balkanske športe in sem to nekako preskočil, ampak kolikor so mi govorili ljudje, ki so hodili v Planico, je bilo zanjo bolj kot "fer" navijanje značilno neznosno pijančevanje, kar pa je seveda del slovenske ikonografije. Ampak dejstvo je, da se je smučanje poskušalo oblikovati kot slovenski šport, po katerem se razlikujemo od Balkancev. Zato se bomo v slovenskem športu vedli drugače.

Pa vendarle ne govorimo o smučanju ali skokih, temveč prav o napravi, o hribu, ki je v tem primeru glavna zvezda. Absolutno se strinjam. Planica je premalo izkoriščena. Planica lahko pravzaprav, če bi se patetično izrazil, postane nekakšen hram slovenskega športa, vsaj zimskega športa. In jo tudi sicer premalo izkoriščamo. Spomnim se, ko je v devetdesetih letih skupina ljudi v poletnem času v Planici hotela organizirati koncert Rolling Stonesov. To bi bil idealen prostor zanje, ker je umeščena med tri države, med Slovenijo, Italijo, Avstrijo, in je ogromen naraven amfiteater. Tudi geografsko je ikonografija že skoraj kičasto slovenska in umestitev sodobnega odra, kot je svetovni rock koncert, bi dala Planici še eno dimenzijo, ki je prej ni imela. To slabo izkoriščamo. Pravzaprav je ne bi smeli izkoriščati samo za šport, ampak še za veliko več.

Najbrž ta zvezdniški status Planice izvira tudi iz tega, da je bila prva na svetu. Največja, svetovni prvak, na njej se je letelo najdlje. To pa je za Slovence redkost zaradi že prej omenjenih omejitev. Seveda, Slovenci smo bili vedno približno dobri v tem športu, kar je spet tisti dodaten element. Ker če Slovenci ne bi bili dobri skakalci, če ne bi imeli takšnih skakalcev, kot je bil Primož Peterka, tudi Planica kot objekt v resnici ne bi živela. To je posrečena simbioza. Imamo šport, v katerem lahko tekmujemo, ker to ni šport, ki bi bil zelo "hightech" in zelo drag, marsikdo v Evropi si ga lahko privošči. Ni tako priljubljen, da bi bilo v njem veliko denarja, ravno toliko, kolikor mi še dosežemo. Zato je to idealen šport po slovenski meri. In če imamo še dobre športne objekte, z obnovljeno Planico, s športnim centrom v Planici ga bomo imeli, lahko še dolgo časa tekmujemo v tem športu.

Kako pa je s predsodki o športu? Včasih se je na primer govorilo, da je nogomet za primitivce, za nižje sloje. To je specifičen slovenski pojav. Če pogledamo samo nogomet, je bilo pri vseh drugih športih pravzaprav isto … Nogomet se je v Jugoslaviji razvijal s politično močjo. Imel si politično zaledje, to zaledje je bilo politična elita, vojaška elita, gospodarska elita … In ta je financirala nekatere klube. Skratka, vedelo se je, kateri del elite sponzorira Partizan, kateri Crveno zvezdo, Dinamo, splitski Hajduk … To so bila ogromna, močna zaledja, v katerih se je pretakalo ogromno kapitala, okrog teh klubov se je razvila velika športna odličnost. Ko se je to v Jugoslaviji začelo učinkovito dogajati, se je naenkrat pokazalo, da imamo Slovenci izrazito šibko politično elito, da nimamo nobene vojaške elite, da imamo gospodarsko elito, ki v tem ne sodeluje. In v nogometu preprosto nismo mogli sodelovati. Naenkrat se je pokazalo, da je Olimpija izrazito manjvredna po kakovosti igranja. Nekje v šestdesetih letih je bilo jasno, slovenska politika je ugotovila, da v nogometu ne more konkurirati. Predvsem nismo imeli tako močne vojaške elite, da bi lahko to podpirala, zato smo rekli: zakaj pa ne bi poskusili v košarki. Takrat se je začelo v središče postavljati košarko. A se je ugotovilo, da nam tudi v košarki ne gre, da so nas tudi tam prehiteli. In tudi v rokometu in tako naprej. Skratka, izrinjali so nas in izrinjali, nato pa smo ugotovili, da nam nogomet v resnici niti ni všeč, da je nogomet balkanski šport. To je dolgo veljalo tudi v demokratični Sloveniji, tega se nismo mogli znebiti. Potem so se začeli nekateri spraševati, češ, ves svet igra nogomet, a so vsi ljudje na svetu Balkanci? Ne bi malo premislili, kaj govorimo? Nato je postopoma, predvsem po zaslugi Katanca in evforije okrog njegove reprezentance, vzniknila ugotovitev, da je nogomet šport številka ena na svetu. In da moraš biti, če hočeš v nečem tekmovati, če hočeš biti prepoznaven, dober v nogometu. Kot je Marjan Rožanc nekoč rekel: "Dokler ne bomo imeli v Sloveniji prvaka v jugoslovanski ligi, ne bomo pravi narod. Šele takrat bomo imeli neko nacionalno identiteto, ki bo res vredna tega imena." Mislim, da se je to zdaj resnično spremenilo in redkokdo še povezuje nogomet s primitivizmom.

Kako je z intelektualci in športom? Omenili ste Rožanca, tudi Peter Božič je bil velik nogometni navdušenec in navijač Olimpije, pa Miško Kranjec, literati so imeli radi nogomet. So prebijali razmejitev intelekta in primitivizma? Zelo malo jih je bilo v Sloveniji. Treba je reči. Posebnost slovenskega nogometa je bila, da ga je spremljala zelo moška, nižjeslojna publika. Bile so tudi izjeme, bili so kotički, kamor so hodili tudi drugi, ampak v bistvu se je v južni Evropi to nekako asociiralo s tem. Ne vem, ali v Sloveniji obstaja navijaštvo, da bi vse družine hodile na nogometne tekme, mož, žena in otroci. Te kulture še nimamo, tega preboja še ni prišlo. Hodijo stari dedci, mladi dedci, a še vedno je mačistično. Zgoditi se mora preboj, da to ne bo več mačistični dogodek, ampak dogodek za vse. Kar pa zadeva slovenske intelektualce, jih je bilo zelo malo, Marjan Rožanc je bil velika izjema, celo pisal je o nogometu. Predstavljajte si slovenskega intelektualca, da bi pisal o nogometu. Seveda ni, ker je bil nogomet nekaj primitivnega. O primitivnih rečeh pišejo novinarji ali pa primitivci sami. To je to, v Sloveniji je veljalo dolga leta. Težava slovenske kulturne elite je v tem, da je izredno tradicionalna, čas se ji je ustavil nekje v devetnajstem stoletju. Zelo malo intelektualcev je, ki bi odsevali ta sodoben čas, v katerem živimo, ki bi doumeli, da je šport oblika kulture. Tega preboja v zavesti še vedno ni in zato tudi imamo športna društva, ki vegetirajo. Sploh nimamo adekvatnega financiranja športne dejavnosti. Če pogledamo Ljubljano: katastrofa, pod kakšnimi pogoji deluje ljubljanski šport. Zakaj? Ker se politične elite ne zavedajo tega, da je obiskovanje športnih tekem, navijaštvo ‒ pa ne samo tisto ozko navijaštvo, tudi širše navijaštvo, to, da greš vsak teden na nogometno tekmo ‒ enaka kultura, kot da greš v opero. Ko bomo enkrat to spoznali, rekli, da je to sestavni del urbanega mestnega utripa, da imamo moštva, ki tekmujejo na klubski ravni na vseh področjih, da dosegamo stanje odličnosti, ki ga ljudje pričakujejo in zahtevajo, da jim je to v užitek, takrat bomo postali normalen narod. Smo pa še zelo daleč od tega.