Peterki so preveč popuščali (video)

Čeprav je star 32 let, se zdi že cela večnost od časov, ko je bil nesporni prvi športni junak Slovenije. Ko je pri vsega 16 letih začel zmagovati v svetovnem pokalu smučarskih skokov. Že v drugi in tretji sezoni v konkurenci najboljših se je povzpel na vrh. Nikomur od Slovencev ni uspelo tisto, kar je njemu. Osvojil je dva velika kristalna globusa. Pozneje je sledil velik padec, a se je nato z dvema zmagama spet približal svetovnemu vrhu. ''Tisti zmagi sta mi pomenili zelo veliko. Če so bile prejšnje zmage za navijače, za Slovenijo, sta bili ti dve predvsem zame,'' pravi. Potem je sledil drugi padec, po katerem se ni več pobral. Naposled se je letos odločil, da aktivni karieri športnika za vselej pomaha v slovo.

A smučarskih skokov ne bo zapustil. Po novem bo trener. Za začetek bo opravljal vlogo pomočnika trenerja v ženski reprezentanci. ''Nekaj je treba delati. Tudi, če bi si nabral toliko denarja, da mi ne bi bilo treba delati nič več, ne bi poležaval. Moja želja je bila, da ostanem v smučarskih skokih. Vesel sem, da se mi je izpolnila. Da sem ostal v tem športu. Veselim se dela z dekleti. Upam, da nama bo z Matjažem Triplatom uspelo narediti dobre rezultate. Sploh zato, ker se ženski skoki vse bolj razvijajo. Tako v svetu kot v Sloveniji. Letos bo prvič na sporedu svetovni pokal. Prvič bodo v Sočiju ženski skoki tudi na olimpijskih igrah,'' se prihodnosti veseli slovenski as, za katerega se zdi, kot da ga vse, kar se mu je dogajalo – od zvezdniških trenutkov do obdobja, ko bi si malokdo želel biti na njegovem mestu -, ni niti najmanj spremenilo. Da ostaja isti Primož, kot je bil pred tisto znamenito prvo zmago v Zakopanah januarja leta 1996.

''Mene je težko karkoli, kar se je pisalo o meni, zlomilo. Nikoli nisem prebiral časopisov ali gledal poročil. Enostavno zato, ker sam najbolje vem, kaj se je dogajalo na tekmah, na katerih sem bil. Ni me zanimalo, kako so si tekme interpretirali drugi,'' je mirno povedal soprog nekdanje manekenke Renate Bohinc. ''Tudi to, kaj vse se je pisalo o nama, ne vem. Kar sem slišal, sem slišal od prijateljev. A naju ni ganilo,'' o raznoraznih govoricah, ki se jih je skozi vsa leta nabralo ogromno, pravi Peterka. Veliko se je nabralo tudi padcev. ''Bilo jih je ogromno. Seveda. Še veliko več, kot so ljudje videli. Velikokrat sem padel tudi na treningih. A tega pač gledalci ne vidijo. Me pa ni bilo nikoli strah. Ko si na zaletišču, ni prostora za strah. Imaš deset sekund časa, ko čakaš na znak trenerja. Ko da znak, pa si tako ali tako že povsem osredotočen le na to, da bi čim bolje opravil skok. Je pa skakalca strah, če kdo pred njim grdo pade. Spomnim se, ko je v Planici hudo padel Rus Valerij Kobeljev, jaz pa sem nastopil nekaj številk za njim. Takrat me je bilo strah. Rekel sem si 'kaj mi je tega treba', a sem se zbral, skočil in dokazal, da lahko,'' se spominja. Dobro se mu je v spomin vtisnil tudi prvi skok na planiški velikanki: ''Tega se pa dobro spominjam. Ko sem prvič skočil v Planici, sem padel po svoji neumnosti. Želel sem izsiliti več, kot je bilo možno. Vsekakor so bili moji prvi skoki na planiški velikanki drugačni, kot so bili zadnji.''

Nekaj besed je namenil tudi avtomobilu, ki naj bi ga dobil v dar na nedavni poslovilni tekmi v Kranju. ''Pisalo se je drugače, kot je bilo v resnici. Tega avta jaz nisem dobil. Zanj smo zbirali denar, sponzorji so stopili skupaj, da bi bilo to kot neko poslovilno darilo. Za avto smo zbrali dovolj denarja, ampak da bi postal moj, bi moral sofinancirati prireditev. Zdaj se zapleta. Avta še vedno nimam in vprašanje je, če ga bom imel,'' z grenkobo v glasu pravi Primož, ki bo imel zdaj več časa za družino. Ima že tri otroke. Sina in dve hčerki, s katerimi ima veliko dela. Z zanimanjem spremlja njihovo odraščanje in ugotavlja, da je zdaj povsem drugače, kot je bilo, ko je odraščal on.

''Razlika je predvsem v računalnikih in tudi televiziji. Ko sem bil jaz mlad, sem tudi gledal televizijo. A šele po osmi uri zvečer. Pred tem smo se zabavali na druge načine. Današnja mladina pa bi v ekran buljila kar cel dan. Če jih ne spodiš, se ne bodo umaknili,'' razlaga z nasmehom na ustnicah. Ko je doma, velikokrat opravlja raznorazna hišna opravila. Tudi kuha rad. ''Z Renato si razdeliva opravila. Tudi pri kuhi je tako. Tisti, ki ima čas, kuha. Ne bi rekel, da znam ravno kuhati ne vem kakšne specialitete, a tega, da bi kdo umrl od moje hrane, še nisem slišal,'' se je pošalil Peterka, ki je prepotoval veliko sveta, a časa za dopusta z družino ni imel. ''Ker sem toliko potoval, je bil zame takrat dopust že to, da sem bil doma. Zdaj si družina zasluži, da jo sem in tja peljem na počitnice, a spet ni preveč časa. Zato gremo po navadi kar k sosedom na Hrvaško,'' je še povedal nekdanji as smučarskih skokov, ki je slovenskim navijačem privoščil kar 15 zmag v svetovnem pokalu.