Peter Mankoč: Moj edini cilj so počitnice

Ljubljančan je v "kraljevi" disciplini že dolgo nepremagljiv, pred prvenstvom pa je napovedoval celo nov svetovni rekord. V slovenski javnosti je tik pred začetkom prvenstva kot bomba odjeknila vest, da je 27-letni Ilirijan poškodovan in da morda v avstrijski prestolnici celo ne bo mogel nastopiti. Slovenski rekorder je sicer izpustil dva tekmovalna dneva, a se v svoji paradni disciplini vendarle pojavil na štartu. In kako je plaval! S časom 53,05 je, ne le zanesljivo zmagal, temveč tudi potrdil svojo odlično pripravljenost. Brez težav s hrbtom pa bi se bržkone spustil tja proti sredini dvainpetdesetih sekund.

Na prvenstvo ste odšli s poškodovanim hrbtom. Za kakšno poškodbo je pravzaprav šlo? Imel sem dve poškodbi. Eno v zgornjem delu, od štirinajstega vretenca nazaj, ki pa ni bila tako huda. Z njo smo opravili dokaj hitro. V ponedeljek pa se je izkazalo, da me pesti še ena precej resna poškodba spodnjega hrbta. Sprva je celo kazalo, da na prvenstvo sploh ne bom mogel oditi, toda s pomočjo maserja ter kiropraktika Senada Kasumovića sem se v Zagrebu le 'sestavil' in nazadnje lahko odpotoval na Dunaj ter osvojil zlato medaljo.

Ste ugotovili vzrok poškodbe? Je ta morda posledica dolge in naporne sezone? Zanesljivo je tudi to malo vplivalo. Petnajst mesecev dolga sezona, tudi če po olimpijskih igrah nisem nabiral kilometrov in nisem opravljal preveč intenzivnih treningov, je izredno naporna, telo pač prenese le določene obremenitve. Lahko, da je vse skupaj poslapšal še kakšen prepih. Toda glavno naj bi bilo, da poškodba izvira od znotraj. Šlo naj bi težave z mišico.

Zaradi težav ste tudi izpustili dva tekmovalna dneva, nastopili pa niste na 200 m mešano. V tej disciplini ste v Dublinu osvojili bron. Bi se popolnoma zdravi tudi tam potegovali za najžlahtnejša odličja? Pred prvenstvom ste bili pripravljeni odlično in napovedovali celo naskok na svetovni rekord na 100 m mešano. Dva tedna preden so se pojavile težave, je bil cilj svetovni rekord na 100 m mešano, o ostalih disciplinah pa nisem razmišljal. Za glavni cilj na evropskem prvenstvu sem si zadal prav rekord v tej disciplini, ostalo me ni zanimalo. Če pa bi se kje drugje posrečilo, super, če pa ne, pač ne. Po poškodbi so načrti sicer splavali po vodi, a vseeno sem obranil zlato.

Zadnje čase se veliko govori o razliki med 25- in 50-metrskimi bazeni. Vaš trener dr. Mancevič se je strinjal s tezo, da je v Sloveniji s tem podobno kot pri smučanju. Slalomisti so imeli pogoje za trening, smukači pač ne … Da, sicer je vsak šport malce drugačen, ampak ta primerjava je kar točna. Glede na to, da sem 80 do 90 odstotkov kariere naredil v malih bazenih, ker pač druge možnosti ni bilo, je jasno, da mi ti bolj ležijo. Tudi po naravni konstituciji in eksplozivnosti se bolje znajdem, če je več obratov. Zame so to zanesljivo glavni razlogi.

Že razmišljate o naslednjem letu? V Trstu bo znova priložnost za svetovni rekord ... Edini cilj, ki ga trenutno imam, so počitnice. Do konca februarja ne bom razmišljal o plavanju. V Trstu naslednje leto pa želim spet zmagati!

Pred dobrim letom vas je na plavalni dvoboj izzval ultramaratonec Martin Strel. Se je še kaj oglasil? Mislim, da se je spametoval. Sam takšnih stvari ne potrebujem, dobrodošel pa je na treningu, kjer bo videl, kako stvari potekajo.