Od kolajne nas ločijo centimetri in mišice

Četrto mesto na svetu. Drugi najboljši dosežek slovenske rokometne reprezentance vseh časov. Najvišja uvrstitev v zgodovini svetovnih prvenstev, in to na tujem. Čeprav je Slovenija izgubila dve tekmi, ki bi jo pripeljali do paradiža, kolajne, gre za dosežek, vreden največjega spoštovanja. Morda še dragocenejše od omenjenega rezultata je dejstvo, da ima Slovenija reprezentanco, ki se pri visokih zaostankih ne predaja, temveč vrača v igro in dobiva končnice. Reprezentanco, ki ji navijači verjamejo. Na Slovenskem ni prav pogost pojav, da se na tribunah glasno prepeva, ko zaostajaš tudi sedem golov. Za rokometaše se je. Glasno. Včasih je bolj kot cilj pomembna pot. Rokometna reprezentanca ima jasen koncept, igre in duha.

Jasno je, kaj je pretehtalo v bitki za kolajne po igralski plati. Višina in moč. Slovencem je zmanjkalo "oktanov", kot se je slikovito izrazil selektor. Preveč energije je izgorelo v bitkah s fizično močnejšimi in višjimi tekmeci. Za preskok sta potrebna višina in moč, predvsem na zunanjih položajih. Igralci tipa Borut Mačkovšek. Na nekaterih tekmah je Primorec potrdil visok potencial in jih dejavno pomagal odločiti. Če Nenad Bilbija ne bi imel smole s kar dvema poškodbama na prvenstvu, bi imel enega visokega pomagača več. Imeli smo najvišji par levih zunanjih na prvenstvu, a je do izraza zaradi omenjenih razlogov prišla le njegova polovica. S poškodbama Bilbije je imel selektor Denič zmanjšano tudi možnost rotacije, ob izenačenih tekmecih pa odloča lahko vsaka malenkost. Na reprezentančno eksplozijo čaka tudi Klemen Cehte. Torej, potencial je, a treba ga bo okrepiti. Tako dejansko kot metaforično. Kako naprej? Delo, delo, delo, pravi Denič, trma in nepopustljivost.