Nikola Radić: Ideal je Mačkovšek

"Razvoj je odvisen od tega, kar igralca naučijo od malih nog. Če vas nekdo v mladih letih nauči narobe met, je tega pozneje zelo težko popraviti," pravi Radić, ki je letos izdal drugo knjigo. Po slovenski pred štirimi leti (Rokomet – učenje in vadba v fazi napada) je letos sledila dopolnjena verzija v srbo-hrvaščini (Rokomet – od začetnika do vrhunskega igralca). Pohvale padajo z vseh strani Balkana, čeravno prizna, da mu v Sloveniji večkrat mečejo polena pod noge. Radić, ki danes pomaga predvsem kot svetovalec v različnih sredinah in selekcijah, je 20 let igral rokomet v Ribnici. Nato je tam deloval kot trener in igral pomembno vlogo v Slovanu v času prve jugoslovanske lige, prispeval pa tudi pomemben del k ženski Olimpiji.

Letos ste izdali že drugo knjigo, rokometni učbeniki. Zakaj ste se sploh odločili, da napišete prvo? Motivirali in prepričali so me drugi. Na različnih seminarjih so vedno znova poudarjali, da imam izkušnje z delom z mladimi tako kot tudi s člani in da bi bil čas, da znanje prenesem na papir.

Sta knjigi neke vrste rokometni Bibliji? Mislim, da. Zajeta so vsa področja, kompletno šolanje igralcev in igralk. V drugi sem dopolnil o individualnem delu z vrhunskimi igralci. Navedeni so primeri za vse položaje, poglavje za vratarja. V knjigi so tudi nazorna navodila za trening zunaj dvorane, denimo doma.

Pa vendarle, rokomet se ves čas močno spreminja ... Dejstvo je, da je rokomet šel več korakov naprej, klubi so postali profesionalni, zanašajo se na tujce. V primerjavi s preteklostjo na igrišču dominira moč. Sam sem proti takšni uporabi moči. Bistvo rokomet je prevara, nadigravanje. Ne le v napadu, tudi v obrambi.

V kolikšni meri je po vašem pomemben talent za razvoj vrhunskega igralca? Brez talenta je nemogoče postati vrhunski igralec. Dejstvo pa je, da talent nič ne pomaga, če ni trdega dela, upornosti in vztrajnosti. Pri tem je pomemben razvoj, od prvih korakov naprej. Vse se začne pri mini rokometu. V Sloveniji se dobro dela z mladimi, kar se vidi tudi na zdajšnji reprezentančni ravni. Je pa pot od mladinca do člana dolga in trnova. Nihče ne more napredovati kar tako.

Imamo v Sloveniji pomanjkanje igralcev? V Sloveniji je premalo visokoraslih igralcev. Indici pa kažejo, da se svetovni rokomet približuje normalni rasti. Včasih so vsi hoteli rokometaše – "košarkarje", danes iščejo takšne, ki igrajo tako obrambo kot napad, saj v sodobnem rokometu ni časa za menjave med obrambo in napadom.

Ni treba, da so vsi Nikole Karabatići? Nikakor. Zadnji primeri v slovenskem rokometu, reprezentanci, povsem jasno kažejo to.

Kdo je za vas v tem trenutku ideal na slovenski sceni? Mislim, da smo trenerji enotnega mnenja, da je Borut Mačkovšek tisti najbolj talentiran. V njem vidimo nekakšen ideal. Je pa odvisno od njega, kako se bo razpletlo. Prepričan sem, da s šolanjem lahko daleč pride. Šolani igralci so v veliki prednosti, saj se znajdejo v različnih situacijah. Recimo, znajo tudi pasti.

Se strinjate, da je slovenska moška rokometna liga tretja najmočnejša na svetu? Ne morem se strinjati s tem, saj imamo le tri vrhunske klube, ki pa so okrepljeni s tujci. Samo z domačimi igralci bi bili težko tam, kjer so. Ostali klubi "capljajo" zadaj. To, da velike tri mali klubi kdaj premagajo, ni stvar kakovosti, marveč podcenjevanja ali pomanjkanja motivacije.

SEHA liga, da ali ne? Mislim, da bi bilo za slovenski rokomet zelo koristno sodelovanje v tej ligi. Prvič zato, ker so tam dobri pogoji, drugič, ker bi klubi igrali težke tekme. Če igraš proti močnejšemu, lažje napreduješ. Manjši slovenski klubi ne bi bili na slabšem, saj bi igrali proti sebi enakim.

Je treba slovensko ligo iz 12 zmanjšati na 10? Zagovarjam celo slovensko ligo z osmimi klubi. Bilo bi precej bolj izenačeno, enaki bi igrali proti enakim. Kakovost bi se dvignila. Manjše sredine bi se borile med sabo za preboj v elito, veliki in močnejši klubi pa med sabo. Verjamem tudi, da bi tako še lažje našli potenciale med igralci.

Slovenska reprezentanca – se dviga? Vse čestitke slovenski reprezentanci za evropsko prvenstvo. Bolj kot rezultat je navdušujoče to, da Slovenije ni nihče nadigral. Bili smo le korak od velikih skalpov. Jasno je, da nismo zdaj kar med najboljšimi, smo pa na pravi poti, ki vodi v vrh. A počasi. Ne prehitevajmo.