Mirza Mešić: Edini Bosanec v Velenju z redno plačo

Navijači ''knapov'' si lahko vsaj malce oddahnejo. Tridesetletni napadalec iz Tuzle, ki je zaradi poškodbe kolena preskočil večji del minule sezone, se vrača v formo, s katero si je nekoč že izbojeval vlogo prvega strelca Velenjčanov. Izkušenj mu zagotovo ne manjka. Že z 19 leti se je odpravil na nepredvidljivo pot v Francijo, se najprej zaustavil v Nantesu, nato pri splitskem Hajduku utrdil prijateljstvo tudi s Suadom Filekovičem, najraje pa se spominja predstav pri domači Slobodi. Z njo se je izkazal tudi na pripravljalni tekmi v Medulinu, ko se je klub iz Tuzle pomeril z Dravo.

''Meša'' bi zaradi dobre igre že skoraj končal na Ptuju, a ga je na delu opazil tudi trener Velenjčanov Marijan Pušnik in ga hitro prepričal, da obleče dres Rudarja. Ni imel slabega nosu. Tako meni tudi njegov naslednik Bojan Prašnikar, ki je moral na njegov preporod zaradi okrevanja po operaciji kolena čakati več mesecev.

Plodno obdobje, ko sta vam naklonjena tako igra kot tudi rezultat, ste v minulem krogu začinili z visoko zmago nad Kranjčani. Ste se s petardo v mreži Triglava dokončno poslovili od spodnje polovice razpredelnice? Bomo videli. Bil je že čas, da prekinemo negativni niz. Lahko bi ga že prej, saj smo igrali dobro, a ni nikoli prepozno. Na zadnjih treh tekmah smo zmagali, s tem pa še nismo rekli zadnje. V slačilnici vlada idila, tudi v mestu se je dvignilo zanimanje za naše tekme. Vsi govorijo le še o Rudarju. Zdaj prihaja dvoboj z Nafto. Če jo bomo ugnali, bomo poskočili na tretje mesto.

Tretje mesto zagotavlja Evropo ... Prezgodaj je še razmišljati o njej. Moramo stremeti le k temu, da igramo iz tekme v tekmo bolje. Če se bomo izkazali, nas bo na koncu sezone že doletela pravična nagrada.

Če boste nadaljevali v podobnem strelskem ritmu kot na tekmi s Triglavom, lahko predstavniki Rudarja skoraj že potrdijo udeležbo na žrebu evropskih tekmovanj. Ste iz glave že izbrisali spomine na poškodbo? Delam na tem (smeh). V tej sezoni sem odigral že nekaj dobrih tekem, a nisem mogel zadeti v polno, proti Triglavu pa sem se resnično vrnil od mrtvih. Z nesebično pomočjo soigralcev sem dosegel tri zadetke in nekako pozabil na daljšo odsotnost. Pred poškodbo sem bil v odlični formi. Bil sem najboljši strelec Rudarja, zdaj pa počasi dvigujem samozavest. V nadaljevanju pričakujem še boljše predstave.

Kdaj je sploh prišlo do poškodbe, ki vas je oddaljila od igrišč? Drugega decembra 2009 na gostovanju pri Olimpiji. Bilo je blatno igrišče in že v prvi minuti, brez stika z žogo, sem začutil, da je nekaj narobe s kolenom. Vseeno sem nadaljeval vse do 30. minute, ko sem po enem izmed skokov preprosto obležal. V kolenu je počilo. Dolgo časa zaradi šoka nisem mogel priti k sebi. Še posebej, ko so mi zdravniki rekli, da moram na operacijo in da bom ostal šest mesecev brez nogometa. Zdaj moram na vse skupaj pozabiti, čeprav je nekaj strahu še prisotno. Sploh, če pogledam soigralca Kolsija (Finca Marka Tuomasa Tolsija, op. p.), ki je imel podobno poškodovane križne kolenske vezi, zdaj pa mora znova na operacijo.

Kdo vam je v teh občutljivih trenutkih nudil največjo podporo? Iskreno se zahvaljujem soprogi, s katero sva v tem času dobila prekrasno hčerko Leno. Oni sta moja največja motivacija. Tudi trener Prašnikar je pravilno ocenil, kdaj se lahko pridružim ekipi. Ko se je začelo prvenstvo, sem nekajkrat vstopil za 15, 20 minut. To mi je ustrezalo. Vesel sem, da sem se vrnil še boljši in močnejši.

Rudar ima z vami in Dejanom Djermanovičem v tem trenutku enega najbolj vročih napadalskih dvojcev v prvi slovenski ligi. Dejan je res izjemen up Rudarja, pa tudi slovenskega nogometa. Ni kar tako postal drugi strelec prvenstva. Ko ga spremljam na delu, imam občutek, da bo kmalu še boljši in da ga čaka velik prestop v tuji klub. Še zdaj mi ni jasno, zakaj se mu je pred začetkom sezone odrekla Olimpija. Dobro, v bistvu je bilo to za nas kar dobro (smeh). Pohvalil pa bi tudi Damjana Trifkoviča. Tudi pred njim je še velika kariera ...

Kako se počutite kot tujec v Sloveniji? Odlično. V velenjskem klubu je vse organizirano na vrhunski ravni. Prispel sem pred poldrugim letom, pa nimam niti ene pripombe. Sploh se ne počutim kot tujec, ampak kot da bi bil doma. Tudi takrat, ko nam ni šlo in smo padli v rezultatsko krizo, zaradi tega, ker sem pač tujec, na svojih plečih nisem začutil večjega pritiska. Čeprav je tak pojav v svetu nogometa kar pogost. Pogodba z Rudarjem se mi izteče na koncu sezone. Ne bi imel nič proti k temu, da bi ostal. O nasprotnem bi me morala prepričati res kaka 'nora' ponudba iz tujine.

Veliko vaših rojakov v zadnjem času zaradi neslavnih prigod pri Vegradu nima prav prijetnega spomina na Velenje. To je zares žalostno poglavje. Najbolj mi je žal delavcev, ki so opeharjeni in sedaj čakajo na izplačilo dolga. Nikoli ne bi bil rad v njihovi koži. Doživeli so toliko ponižanj, da se sprašujem, ali imajo ljudje, ki so jih pahnili v takšen položaj, sploh kakšno srce. Včasih razmišljam, da sem edini Bosanec v Velenju z redno plačo. Žalostno, a resnično.