Milenko Ačimovič: Nimam si kaj očitati

Ko je bilo v ljubljanskem klubu vse narobe in so ''zmaji'' po porazu v Kidričevem zdrsnili na skromno sedmo mesto, je začutil, da tako ne gre več naprej. Krivdo je zvalil na lastna pleča, čeprav se poraja razmišljanje, da bi lahko rezultatsko krizo zakrivilo tudi kaj drugega. A o tem ni želel razglabljati. Ko se je slabi dve leti poprej pridružil projektu Olimpije, zagotovo ni verjel, da bo odšel tako razočaran. Ko pa je že začel dvomiti o tem, da v klub ni pripeljal pravih igralcev, ga je v boljšo voljo spravil Andrej Razdrh. S čudežnim nizom, ki še kar traja, je nekdanjemu kapetanu slovenske reprezentance dokazal, da zmore ta Olimpija veliko več, kot je sprva v tej sezoni sploh pokazala. In polepšala življenje Ačimoviču, ki zdaj uživa kot navijač. Kmalu se bo vrnil tudi na tribune.

Sploh še kaj spremljate Olimpijo? Na štadionu vas ni več videti … Seveda jo. Resda ne na štadionu, ampak drugače. Hočeš ali nočeš sem se navezal na te fante, ki so prava klapa. To sem vedno poudarjal. Želim jim čim več zmag, pa naj bom zraven ali ne. Privoščim jim vsako zmago. Ogromno fantov je prišlo z mano, in v to je bilo vloženega ogromno truda. Zdaj se vidi, da so bile to prave ideje. Na kakšno tekmo bom že prišel, a zdaj sem potreboval nekaj počitka. Potreboval sem čas, da sem na zadevo pogledal z drugimi očmi. Zadeve sem doživljal preveč čustveno, preprosto je bil velik preskok. Šele potem se zavedaš, da je velika razlika, ko nastopiš v novi funkciji, v ''kravati'', kot rad rečem temu (smeh). Mogoče sem se v tistem trenutku, ko sem odšel, počutil krivega, saj ni bilo rezultatov in se je slabo igralo. A sem takrat poudaril, da verjamem v fante. Zdaj mi vsaka zmaga Olimpije polepša življenje. Ogromno fantov me tudi pokliče in smo povezani.

Do kakšnih zaključkov pa ste prišli, ko ste tako z razdalje spremljali pohod Razdrhove prerojene Olimpije? Prej sem vedno verjel, da so fantje tako dobri in bil nato preveč razočaran, ker ni bilo rezultatov. In sem se začel prepričevati, ali razmišljam tako le sam ali še kdo drug. Zdaj vidim, da se nisem motil. Mislim, da sem Olimpiji pomagal. Imam čisto vest, nimam si kaj očitati.

Klub vam je dal vedeti, da so za vas vrata v prihodnosti odprta. Se boste še vrnili? O tem je še prezgodaj govoriti. Raje poglejmo športne rezultate, ki govorijo v prid Razdrhu. Odlično dela in fante fantastično postavlja po igrišču. Ogromno zaslug gre njemu. Fantje spet uživajo. To je tisto, kar sem hotel od njih. Pokazali so tisto, kar sem v njih iskal.

Ko ste službovali v Olimpiji, ste povlekli veliko kadrovskih potez. Ne vse po sanjskem scenariju, saj ste bili omejeni in zaradi pomanjkanja finančnih sredstev lovili le proste igralce.

Saj so tako ''limitirani'' vsi v slovenskem nogometu. Glede prihodov novih igralcev ne bi zdaj, ko takole ocenjujem za nazaj, zamenjal niti enega. Mogoče mi kdo očita Dragana Čadikovskega. A sem prepričan, da bi sčasoma, s še boljšo pripravo, dokazal svoje. Odšel je kot najboljši podajalec kluba in dobro odigral ključni tekmi. Sploh tisto na Dunaju, kjer je bil daleč najboljši. Dal je maksimalno, kolikor je lahko v tistih nekaj mesecih. Potem pa se je žal zgodilo tisto, kar se je, a tega ne bi pogreval.

Grdo se sliši, a verjetno Olimpija ne bi imela takšnih rezultatov, če bi vi še vedno vztrajali v klubu. To bo očitno večna dilema (smeh). Eno je, da se da tako razmišljati, ampak moje delo je bilo takšno, da se nisem mešal v delo trenerja. V klubu smo si razdelili naloge tako, da sem odgovarjal za igralce. Mogoče je imel trener kakšno željo, ki pa je nismo izpolnili. Vsi so želeli Gorana Galešića. Zanj smo porabili tri, štiri mesece, a je fant na koncu želel v tujino. Pa še dva igralca, Vita Pluta in Romana Bezjaka, ki pa sta stala in si ju Olimpija ni mogla privoščiti.

Kaj je šlo potem narobe? Ste v očeh igralcev vzbudili preveč strahospoštovanja in treme, saj so še dober mesec nazaj igrali nepovezano, zdaj pa zmagujejo v nizu? Ne, saj so pri meni že dobro igrali. Bili smo drugi in v mojih prvih šestih mesecih prišli v Evropo. Takrat sem ocenil, da bo odhod Dareta Vršiča neizbežen, saj smo iz njega preprosto izvlekli maksimum. Tempiral sem, da bi bila Olimpija v tej sezoni takšna, kot sem si predstavljal, a se je začelo vse obračati narobe. Najprej prvi domač poraz, pa drugi, pa izpad iz Evrope. Piko na i pa je postavila tekma v Kidričevem, kjer sem občutil nemoč. Veliko nemoč. Bil je grozen občutek. Preprosto sem si rekel, da je najboljše, da se poslovim.

Bi lahko kot športni direktor za Vršiča, takrat standardnega slovenskega reprezentanta in najboljšega strelca 1. SNL, izvlekli več kot pol milijona evrov? Sploh po tem, ko ste v javnosti omenjali možnosti, da bi vas zadovoljila šele ponudba v vrednosti treh milijonov? Izjava o treh milijonih je bila zelo pomembna. Ker če bi prišla astronomska ponudba, bi lahko šel, drugače ne. V tistem trenutku je bila ekipa tako vezana na njega, da nisem vedel, kaj bomo naredili, če bo šel. Bili smo tretji na lestvici. Hotel sem biti drugi in iti v Evropo. Ter zadovoljiti navijače. Ker nismo mogli dobiti Galešića, na vidiku tudi ni bilo prave zamenjave. Na koncu se je tako, kot se je končalo, odločil Dare, takrat pa je bila to edina konkretna ponudba.

Ste bili v vlogi športnega direktorja preveč obremenjeni z Mariborom? Mogoče so me najbolj ob živce spravljali derbiji. Tam sem dobil sliko o svojih fantih, da so bili vedno skoraj enakovredni. Nikoli ni bilo takšne razlike, da bi nas Maribor res nadigral. Problem je bil, ker smo drugje puščali točke. Tam se je delala razlika, mi pa smo na derbije prihajali z debelimi zaostanki. Potem pa vidiš, da imajo fantje kakovost … Derbi sem še najraje igral, tudi zaradi vzdušja. Vsi, ki imamo radi nogomet, smo tam uživali. In veliko se je govorilo že pred tekmo, pa tudi po njej. Na drugih tekmah tega na žalost ni.

V medijih se je vlekla vzporednica vašega in Zahovičevega učinka. Pogoste so bile tudi besedne provokacije s stanovskim kolegom pri NK Maribor in nekdanjim reprezentančnim soigralcem. Kot del vnaprej zamišljene igre? To ni bila igra. On je potegnil za svoj klub, sam za svojega, v določenih trenutkih pa se nisem želel spuščati v kakšne debate. Želel sem zmagati, tako kot on, medijsko pa se je pač zakuhalo, kakor je kateri medij želel spakirati. A pomembno je, da ni bilo pretiranih neumnosti.

Čeprav se je po tekmah v Ljubljani vedno kaj zalomilo. Ponavadi so bili Mariborčani polni kritik, ogorčenj, izrodile so se tudi nekatere afere … Dobro … Lahko rečem, da je nekaj tega bilo, a sem to poskušal zavirati, kakor se je pač dalo. To je pač sestavni del nogometa.

Ste bili kaj razočarani, ker niste mogli slediti ritmu Maribora niti posnemati uspehe njihovega športnega direktorja? Ne. Maribor ima pač izjemno ekipo in tako Zlatko kot jaz sva se vedno veselila derbijev. Manjše tekme so me bolele. Prihajala je Gorica, ves čas se je pisalo, kako šest mesecev ni dobila plač, potem pa nam je preprosto dala lekcijo nogometa. Upam, da so fantje zdaj dojeli določene zadeve. Potrebovali so čas. Na sestanku sem jim pogosto govoril, da bolj verjamem v njih kot pa oni v sebe.

Ko je na trenerski stolček prišel Andrej Razdrh, je očitno prišlo do določenih sprememb. Predvsem na psihološkem področju. Razdrha sem skupaj z Miho Vončino pripeljal iz Domžal, ker sta s svojim delom delala razliko pri mladih. V klubu smo se pogovarjal, da moramo dobiti najboljšega trenerja, ki bo imel rezultat. In rezultati povedo o Razdrhu veliko. Je resda mlad trener … A narediti tako serijo je več kot fenomenalno. Tega si še zaželeti ne upaš. Vedno bo čutil pritisk rezultatov, a s šestimi zmagami je pokazal vsem, da zna delati. Sploh pa mi je naredil uslugo, da je s fanti naredil nekaj, kar sem si vedno predstavljal.

Ni mu pa še uspelo dvigniti obiska v nogometno zaspani Ljubljani. Navkljub šestim zaporednim zmagam. Zanimivo, da prihaja do takih preskokov, kajne? Ponavadi se jih zbere 500, na derbiju pa toliko več. Pred sobotno tekmo z Muro pa imam pozitiven občutek. Šest zmag bi moralo ljudi pripeljati na štadion. Upam, da bodo to Ljubljančani prepoznali in nagradili fante z aplavzom. Ko je bilo na tribunah več tisoč ljudi, nismo izgubili niti ene domače evropske tekme ter le en derbi z Mariborom. Spomnim se, kako nam je igra stekla, ko smo doma premagali Muro s 4:1 in je bil prost vstop. Občinstvo lahko zelo pomaga.

Kakšen pa je bil vaš odnos s predsednikom Izetom Rastoderjem? Glede na to, da ste že nekajkrat resno razmišljali o odhodu, je moral biti vihrav … Na to mesto sem prišel zelo mlad. To moram poudariti. Človek pa mora določene stvari razumeti. Glede odnosa s predsednikom so normalno kdaj bile kakšne iskrice, a vsak se je držal svojega dela. Direktor Sanel Konjević je že dolgo v slovenskem nogometu, meni pa je manjkalo teh 10, 12 let, ki sem jih preživel v tujini. Sanel je dobro poznal mlade igralce, bil je tudi pri Interblocku. In ekipa je dobro delovala. Glede predsednika sva imela korekten odnos. Veliko sva sedela skupaj, skoraj vsak dan, in tuhtala o tem, kako bi bila Olimpija še boljša. Ko sem zapustil klub, je bil v Južni Ameriki, ko pa se je vrnil, sva se pogovorila na prijateljski način. Korektno.

Ob vsaki krizi Olimpije se rado izpostavlja, da riba vedno smrdi pri glavi in da je največja težava prav pri predsedniku, ki je poleg vsega še osrednji pokrovitelj kluba. Odkar sem se vrnil v Slovenijo, sem spoznal, da se vedno išče kak problem. Drugače očitno ni zanimivo (smeh). A največ pokažejo rezultati. Če bo Olimpija prva, bo imela tudi najboljšega predsednika in direktorja. Je pa res, da predsednik teži k temu, da hoče imeti najboljšo ekipo in da se bo kdaj osvojila lovorika. Olimpija je na pravi poti. Plače se izplačujejo redno, klub je lepo organiziran, ni pritiskov menedžerjev, da bi kak igralec igral zaradi česa drugega. Potrebuje le še svoje vadbeno središče. Čeprav … Mogoče hočemo vse skupaj prehitro narediti. A sčasoma bo prišel čas še za to. Ljubljana je znana po tem, da ima vedno dobre igralce. Treba jih je le vzgajati in biti potrpežljiv. Olimpija bo vsako leto močnejša in boljša.

Odkar se je Olimpija vrnila v 1. SNL, je bila še vsako sezono res boljša. Najprej četrta, nato tretja, nazadnje pa druga. Matematično zaporedje, da bi bila zdaj prva, je ob tako dobrem Mariboru domala nemogoče. Prvenstvo še ni izgubljeno, saj se lahko že v enem tednu marsikaj zgodi. A če bo Maribor nadaljeval s tako močjo, ga bo res težko uloviti. Igra res dobro. In to konstantno. Zdaj si zmagal pet tekem, pa še vedno krepko zaostajaš za njim, saj se ti maščuje zaostanek z začetka sezone. Ni kaj, Maribor je zasluženo na prvem mestu. Najslabšo tekmo je igral v Stožicah, a tudi takrat vzel točko. To je veličina pravih ekip, ko vzameš ''piko'' v derbiju, pa igraš slabo. Mogoče bo lažje do lovorike priti v pokalu. Fantom ne bi rad po nepotrebnem postavljal pritiska, a bil bi neskončno vesel, če bi ena ''kanta'' kdaj prišla v Ljubljano.