Matej Radan: Tudi Barcelona ne more vedno zmagovati

Dober vratar je kazenskega prostora vladar. In največji adut moštva. Maribor si je večino prednosti pred tekmeci ustvaril jeseni. Na krilih skoraj neprebojnega obrambnega zidu, ki sta ga med vratnicama poosebljala Marko Pridigar in Matej Radan. Po 13. krogu si je dres prvega vratarja ''vijolic'' prisvojil mlajši, še ne 21-letni Mariborčan. Čeprav je v spomladanski del vstopil s štirimi prejetimi zadetki na dveh tekmah, skratka kar polovico vseh v jesenskem delu, soigralcev v nadaljevanju sezone ni pustil na cedilu. Sploh na najbolj odmevni tekmi, slovenskem derbiju v Stožicah, ko je zaklenil vrata in jezil ''zeleno-bele''. Še drugič v tej sezoni je stopil na igrišče neogret. In še drugič zapored je navdušil. Prvič na evropskem izpitu v Palermu, drugič v Ljubljani. Mladi reprezentant je očitno rojen za velike dvoboje. V Mariboru je že vse od sedmega leta, tu je pustil srce. Resda bi rad v prihodnosti izpolnil tudi družinsko željo in se preizkusil pri zagrebškem Dinamu, a je s trenutnim razpletom v Mariboru več kot zadovoljen. Ljudskemu vrtu želi zato podariti še ogromno lepih trenutkov.

Maribor, jeseni z naskokom najboljše slovensko moštvo, se je na začetku drugega dela skregal z logiko, češ da vijolice cvetijo spomladi. Točk ni bilo prav v izobilju, v Ljudskem vrtu sta se s polnim plenom posladkala tako HiT Gorica kot Nafta. Je domača zmaga s Celjem napovedovala konec krize? Ne bi rekel, da je bila prisotna kriza. Temu niti ne moremo tako reči. Nastopijo pač trenutki, ko ne gre vse po načrtih. Žoga nam v teh treh tekmah ni hotela v gol, sploh proti Hitu Gorici, nismo pa igrali slabo. Vsi smo se že poprej zavedali, da ni nič večnega. Enkrat se je moral pripetiti tudi naš poraz. Zdaj, ko smo ugnali Celje, smo se dvignili, na roko nam je šel tudi poraz Domžal, tako da smo prednost povišali na osem točk. In tudi malce lažje zadihali.

So vas predramili žvižgi občinstva po spodrsljaju z Nafto, ko ste še enkrat več doma doživeli nenačrtovan hladen tuš? Res ni bilo videti najlepše, ko smo morali poslušati nezadovoljno občinstvo. A tudi veliki klubi, denimo Barcelona, ne morejo vedno zmagovati. Tudi njim se pripeti, da tekmo ali dve odigrajo slabše. Po Nafti je sledil resen sestanek, na katerem smo prišli do zaključka, da moramo znova postati ekipa, ki bo zmagovala. Smo na pravi poti.

Je pritisk na plečih mladega vratarja v najboljšem slovenskem klubu, ki mu je javnost malodane že pripisala deveto zvezdico za državni naslov, prevelik? Odgovornost je v našem klubu resda malce večja kot drugje, saj gremo na zmago prav na vsaki tekmi. Borimo se za prvaka in lagal bi, če bi rekel, da ne čutimo pritiska. A za zdaj smo mu kos. Sam se lahko zahvalim tudi za pomoč strokovnega vodstva in športnega direktorja, ki mi veliko pomagata predvsem na psihološkem področju in vlivata samozavest. Komaj čakam, da bi osvojili prvenstvo. Blizu smo tudi dvojni kroni, a tudi zelo daleč. Z Mariborom sem že osvojil pokal, prvenstva pa ne. V mlajših selekcijah sem večkrat občutil, kako je biti najboljši v državi. Pri U-12 dvakrat, U-14 dvakrat, pa pri mladincih enkrat. Z njimi nismo v sezoni izgubili niti ene tekme. Še zdaj se spominjam aplavza, ko smo stopili na štadion pred odprtjem prenovljenega Ljudskega vrta in dvoboja z Nafto. Takrat sem v vsej sezoni prejel 14 zadetkov, izpustil pa le pet tekem. Zaradi operacije kolena, moje zadnje velike poškodbe. Upam, da bo pri tem tudi ostalo.

Ko smo že pri poškodbah ... Na zadnjem derbiju v Ljubljani ste morali vskočiti v igro namesto poškodovanega Marka Pridigarja. Podobna usoda vas je doletela že na začetku sezone, ko ste se znašli na velikem odru na odmevnem evropskem gostovanju v Palermu, ko je Pridigar prejel rdeči karton. Obakrat ste navdušili javnost z zrelimi obrambami, v Stožicah pa pomagali klubu, da je ostal neporažen. Moje delo je pač takšno, da takrat, ko ekipi ne gre, kot vratar skušam preprečiti, da ne izgubimo tekme. Niti ni bilo nekih posebnih posredovanj, katerih ne bi bil vajen že od prej. Dejstvo je, da so poškodbe in kartoni sestavni del nogometa. Nikoli ne veš, kdaj boš notri. Sem pa vesel, da se z Markom potegujeva za dres prvega vratarja. Zdravo je imeti nekoga v klubu poleg sebe, da nisi edini. Vsak od naju bi rad branil, trener pa je tisti, ki odloča.

Kako je sedaj z njim? Na treh mestih je imel zlomljeno kost pri dlani, tako da bo manjkal okrog šest tednov.

Še na začetku sezone ste branili v drugi ligi za Muro, potem pa se kar naenkrat znašli na evropski sceni. Redko katerim nogometašem uspe tako silovit preskok. Kar na hitro se je zgodilo, a vendarle ne prehitro, saj sem bil pri Mariboru vedno zraven. V soboto je bila ponavadi na sporedu tekma z Mariborom, v nedeljo pa sem branil za Muro. Potem pa je sledil dvoboj v Palermu. Moja prva uradna tekma v dresu Maribora. Občutil sem novo izkušnjo ter veliko tremo, ki pa je zelo hitro minila, tako da lahko rečem, da je bila tista pozitivne, dobrodošle narave. Pri nas vratarjih je tako, da smo najboljši v različnih obdobjih. Imaš tiste bolj izkušene, ki dozorijo šele pri 30 letih, pa tudi tiste, ki pridejo na gol že z 20 leti. Ali pa celo prej. Odvisno pač od vsakega posameznika. Meni je zelo pomagal nastop na evropskem prvenstvu do 19 let. Prinesel mi je dragocene izkušnje. To je bil moj veliki vrhunec. Tudi moj vzornik, Iker Casillas, je branil evropske tekme še kot najstnik.

Zdaj nosite dres mlade reprezentance. Vaš stanovski kolega je tudi Jan Oblak, ki se je v Benfico odpravil z rosnimi 17 leti, na Portugalskem pa dočakal vse kaj drugega kot stalno tekmovalno formo. Zdaj ga na pripravah v Strunjanu ni z nami, ker je poškodovan. O tem sva se malce pogovarjala. Lahko rečem, da je bila to pač njegova odločitev. Če se odpre možnost, pač poizkusiš. Sam razmišljam o tem, da bi raje še nekaj sezon ostal v Mariboru, saj se tu zelo dobro dela. Vse bo že prišlo na svoje.

Kaj pa želje, povezane z zagrebškim Dinamom? Še vedno držijo. Navijam pač za Dinamo. Vsak ima svojo željo. Moja je, da bi rad nekoč igral za zagrebški Dinamo. Nekateri navijajo za Chelsea, Manchester United ali Real Madrid, sam pa sem zaradi družinskih vezi, moj oče je iz Zagreba, tam živita tudi dedek in babica, vzljubil Dinamo. Bi pa moral sedaj, ko mi gre tako dobro, kar dobro premisliti, če bi še odšel v Zagreb, saj sem v Mariboru izjemno zadovoljen.

Obstaja bojazen, da bi nekoč želeli zaigrati v hrvaškem dresu, tako kot vaš nekdanji soigralec Dejan Školnik? Nikakor. Moja reprezentanca je lahko le slovenska.

V petek sledi dvojni spored reprezentančnih tekem. Najprej boste vi in mlada izbrana vrsta gostovali v Makedoniji, nato pa čaka člane v Stožicah težko pričakovani spektakel z Italijo. Žal mi je, da si dvoboja z Italijo ne bom mogel ogledati v živo. Iz Makedonije se namreč vračamo šele v soboto. Seveda si želim zmage, ker pa vsi vemo, kakšna reprezentanca je Italija, bo vsaka točka dobrodošla. Kar pa se tiče nas, moramo v Makedoniji pokazati veliko. To je naša edina pripravljalna tekma do kvalifikacij, zato jo moramo dobro izkoristiti. Verjamem v uspeh.