Mankoč: Sem ponosen Slovenec, vendar sem se že počutil nespoštovanega

Ni skrivnost, da 34-letni najboljši slovenski plavalec vseh časov ni najbolj zadovoljen s politiko na Plavalni zvezi Slovenije (PZS). Predvsem ga moti politika zveze, ki ob vnovični izvolitvi Mirana Kosa manj sredstev namenja najboljšim plavalcem. Tudi zato se še ni odločil, če bosta EP v Franciji, ki bo naslednji teden, in vrhunec sezone SP v Carigradu (11. do 16. decembra) njegovi zadnji večji tekmovanji. Predvsem pa si želi v prihodnje pomagati slovenskemu plavanju.

Najprej nam zaupajte, kakšno je počutje pred začetkom EP? Zdravje je kar v redu. Občasno imam težave z desnim kolenom, vendar ni nič resnejšega. Se pa pozna, da telo potrebuje počitek po napornem in dobrem letu.

Za vas je bilo pomembna tudi volitev predsednika PZS. Kako gledate na to, da je bila zaupnica vnovič izglasovana Miranu Kosu? Ni namreč skrivnost, da vam je bil bližji program Bora Štrumblja. Kos namreč zagovarja manjši proračun za najboljše plavalce in več vlaganj v mlajše, Štrumbelj pa več vlaganj v elitne štiri ali pet plavalcev. Mislim, da je bolj prevladala politika kot pa program. Vendar tako pač je in treba je iti naprej.

Največji del ljubiteljev plavanja in športa zanima in ugiba, če je ogroženo nadaljevanje vaše plavalne kariere. Trenutno še vedno ostaja na potezi PZS. Mislim pa, da do svetovnega prvenstva bo več ali manj znano. Sam si seveda še želim plavati in pomagati slovenskemu plavanju.

Kaj želite, da se najprej spremeni in si premislite? Motiva vam naj ne bi primanjkovalo ... Spremeniti se mora kar nekaj stvari. Jasno mi je, da se ne bo spremenilo, vse na tako raven, kot si želim in mislim, da je dobro za slovensko plavanje in zame. Preveč ljudi je namreč, ki razmišlja precej drugače kot sam. Verjamem pa, da se lahko dogovorimo za nekaj manjših sprememb, čeprav bo to nekatere zelo motilo.

Kakšne so vaše ugotovitve o tem, v katero smer gre slovensko reprezentančno plavanje? Na žalost se ne strinjam s smerjo, ki so jo nakazali na volilni skupščini, saj ta ni usmerjena v vrhunsko plavanje, ampak bolj v množičnost. Dejstvo je, da ne moremo biti plavalna velesila, saj imamo premajhno bazo in preslabe pogoje. Lahko pa se držimo vrha z nekaj plavalci in nove mlade upe priključujemo zraven. Zdaj pa je več ali manj vse usmerjeno v množičnost in čakanje, ali se bo kdaj našel kakšen zelo talentiran plavalec, ki bi eksplodiral na svetovni vrh. Če pogledamo, kaj nam je dal program od leta 2000-2008? Večkratne dobitnike medalj z velikih tekmovanj: Medvešek, Markič, Klinar, Isakovič, Čarman, Tahirovič, Kejžar in jaz, zraven pa še veliko uspešnih plavalcev - Dugonjič je bil tudi v polfinalu OI 2008 -, ki niso dobili medalj, so pa bili zelo blizu. Kaj nam je pa dal program od leta 2008 in do zdaj, pa je velika razlika. Menim, da bi s prejšnjim sistemom premaknili več plavalcev k vrhunskim uvrstitvah. Nekateri na PZS se ne zavedajo, da za uspeh ni na prvem mestu denar in nadzor oblasti, ampak pametno in trdo delo, ki pa se s financami samo lažje izvaja! Vendar pa tudi prejšnji sistem ni bil najboljši. Tudi takrat je bilo kar nekaj težav, a vseeno primerjalno za plavalce in uspehe veliko boljši kot zdajšnji. Vsaj za vrhunsko plavanje.

Ste kdaj razmišljali, da bi tekmovali za kakšno drugo reprezentanco? Ne! Sem ponosen Slovenec, tako da ne. Se pa to v svetu dogaja. Lahko pa priznam, da se mi v karieri, ko sem se počutil izigranega in nespoštovanega, zdelo res zaman, da sem v takšni situaciji in da bi drugje najbrž lahko drugače odplaval. Predvsem z več priznanja in spoštovanja do dosežkov. Tudi denarno bi se težko našla država, v kateri bi mi bilo lahko slabše. Drugače pa ima FINA pravila, kjer ne moreš nastopati vsaj eno leto, če menjaš državljanstvo. Ob nestrinjanju matične zveze pa se lahko to zavleče še dlje.

Ste razmišljali, kaj bi počeli po aktivni plavalni karieri? Idej imam veliko, mislim pa, da so tudi napredne in realne. Zelo rad bi pomagal dvigniti slovensko plavanje na višjo raven, vendar trenutno kaže bolj slabo, saj so razmišljanja PZS zelo drugačna od mojega in težko bomo našli skupno pot. Dokončati moram še šolanje. Najprej pa zagotovo počitek za telo in glavo. Zadnjih 16 let sem ves čas v plavanju, vsako uro, vsak dan. Edini premor sem imel leta 2007, ko sem štiri mesece treniral enkrat na dan v vodi in enkrat na suhem.