Lucija Polavder: Dunajska trema večja od olimpijske

Pozdravile so vas Griže, sprejela vsaj je ministrica za obrambo, čakali so vas števili intervjuji … Ste po osvojenem naslovu evropske prvakinje sploh uspeli zajeti sapo in strniti misli? Pravzaprav sem res šele z zamikom dojela, kaj sem osvojila. Vse se je dogajalo zelo hitro. A to so navsezadnje zelo lepa opravila. Predvsem sprejem v domačem kraju je bil nekaj posebnega. Tam vselej poskrbijo za kakšno presenečenje. Letos so nama z Rokijem Drakšičem namenili mesto na kočiji. Ko se človek zave, da ga ljudje v domačem okolju podpirajo, je občutek še lepši. Priznam pa, da prav veliko časa za počitek ni. Sezona se nadaljuje oziroma se, ko ge za kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah 2012, šele dobro začenja.

London je kajpak tudi vaš cilj? Prav gotovo. Tako so naravnani moji načrti. Najprej zagotovitev mesta na igrah, nato pa bomo videli, kako in kaj.

Prav z odličjem na zadnjih olimpijskih igrah ste se odločneje predstavili slovenski športni javnosti, tudi tistemu delu, ki juda načeloma ne spremlja. Se je zavoljo pekinške kolajne v vašem življenju, dojemanju športa in položaju v družbi veliko spremenilo? Nikoli nisem dvomila o pravilnosti odločitev in poti, po kateri hodim. Kolajne so bile vselej prava potrditev. Že pred Pekingom. Olimpijske igre so prinesle tudi medijsko prepoznavnost. Kar pa se moje osebnosti tiče, menim, da se nisem spremenila.

Kaj pa pritisk. So tekme, kakršna je bila ob koncu minulega tedna, zaradi že osvojenih lovorik lažji zalogaj? Pravzaprav je celo težje. Vsaj če primerjam Peking in Dunaj. Pred evropskim prvenstvom so namreč mnogi povsem odkrito pričakovali in napovedovali moje odličje. To je seveda svojevrsten pritisk. Vseeno sem ga skušala preganjati iz svojih misli. Nikoli si ne govorim: 'Moram, moram, moram!' Takšen pristop ima pogosto nasproten učinek, razočaranje pa je nato še toliko večje. A brez živčnosti ne gre. Predvsem pred prvim bojem sem čutila napetost. A že ko sem stopila na blazino in prijela tekmico, je trema vendarle izpuhtela. Kaj kmalu sem tudi začutila, da sem dobro pripravljena. Postalo mi je jasno, da se lahko povzpnem na sam vrh.

Kakšne misli so se pred finalom podile po vaši glavi? Z rezultatom se nisem želela obremenjevati. Bala sem se predvsem polfinalnega boja, saj Britanke Corine Bryant v svoji karieri še nisem ugnala. Zmage, roko na srce, nisem pričakovala. Borila pa sem se na vso moč. Tista zmaga je name vplivala zelo pozitivno in mi dala dodatno energijo pred zaključnim obračunom. Močno oporo sem našla tudi v občinstvu. Na tribunah je bilo kar nekaj slovenskih navijačev, bodrili pa so me tudi domačini, saj je moj trener nekdaj nastopal v Avstriji.

Finale je spremljal tudi ruski predsednik vlade Vladimir Putin. Ste tudi ob prisotnosti uglednega in vplivnega gosta ostali ravnodušni? Videla sem ga, a se z njegovo prisotnostjo nisem obremenjevala. Verjamem pa, da je bilo ruski tekmici precej težje. Prav gotovo ni mačji kašelj nastopati pred tako vplivnim predstavnikom države. Verjetno bi imela tudi jaz večjo tremo, če bi si moj nastop ogledal kakšen od vodilnih slovenskih politikov.

Kakšen pa je odnos slovenske države do juda? Zaposlena sem v športni enoti slovenske vojske, zatorej moram biti zadovoljna. Ta status mi nudi brezskrbne treninge in priprave na velika tekmovanja.

Kakšen pa je položaj juda v primerjavi ostalimi športi v državi? Iz leta v leto se izboljšuje. Z boljšimi rezultati se povečuje medijska pozornost. Na ta način se krepi položaj juda v slovenski športni družini. Posledično to prinaša tudi pokrovitelje, brez katerih v vrhunskem športu ne gre.

Ni skrivnost, da se za številnimi slovenskimi uspehi skriva trener Marjan Fabjan, ki slovi kot zagovornik trdega dela in discipline. Na kakšen način tekmovalke sprejemate takšen pristop? Res je, da zagovarja trdo delo. A takšen je njegov način, pomembno pa je, da prinaša uspehe. Če ne bi bilo trenerja Fabjana, ne bi bilo mene in mnogih klubskih tekmovalcev ter tekmovalk. Sledimo njegovim besedam, iz tega dela pa izvirajo tudi odlični rezultati.