Krstič in Ljubič: Zakaj bi morala bolj paziti na Balića?

Peter Ljubič in Nenad Krstič iz Kozine sta se sodniške piščalke oprijela že kot dečka. Začela sta namreč z 12 leti, prve drese pa dobila od ravnatelja kozinske šole Mihe Jezerška. Za njima je 33 let sojenja in prek 3000 tekem. Zaporedoma sta skrbela za spoštovanje pravil na igrišču tako v finalu londonskih olimpijskih iger kot v finalu svetovnega prvenstva v Španiji, kar do zdaj ni uspelo še nobenemu paru. Slovenci imamo torej trenutno najboljša sodnika na svetu, ki ju na evropskih igriščih čaka vsaj še pet let sodniškega "zakona". Če se uresničijo govorice o odpravi sodniškega pokoja pri 50 letih, pa bržkone še več.

Kako drugi sodniki gledajo na vaju? Peter Ljubič: Iz starejše generacije sva ostala kot nekakšna oče in mama drugim sodnikom. Gledajo naju z nekakšnim spoštovanjem. Svetovna rokometna zveza (IHF) je v zadnjih letih napravila veliko stvar – pomladila je sodnike. Generacija je fantastična. Med njo vlada zdravo rivalstvo, ni več "komolčarstva", političnih iger. Vsi smo ena ekipa. Midva sva nekakšni vodji, spoštovanje do naju je bolj pristno. Ko sva dobivala iskrene čestitke, sva to doživljala drugače, kot če ti čestitajo s figo v roki.

Kako na vaju gledajo največji zvezdniki? Peter Ljubič: Spoštujejo naju, ker vidijo, da tudi če se pišejo Balić ali Karabatić, na naju nimajo posebnega vpliva. To se je videlo v finalu olimpijskih iger. Dve minuti in pol do konca tekme pri golu razlike sva Karabatića izključila ...

Nenad Krstič: ... reagiral je, ampak ko smo si ogledali posnetek, je bilo čisto. Zunaj igrišča smo prijatelji, je zvezda, vendar je na igrišču obravnavan enako kot vsi drugi.

Peter Ljubič: Tu s svojo avtoritativnostjo zaščitiš vse igralce, ne le najboljše. Zate so vsi enaki. Govorili so nama, da ko sodiva proti Hrvaški, morava bolj paziti na Balića? Zakaj? Šestnajst igralcev ene in druge ekipe je za naju enakih. Gotovo bova pazila nanj, če ga bodo želeli poškodovati, ampak enako je vreden on kot preostali igralci na igrišču.

Kakšen je preskok z denimo finala svetovnega prvenstva na slovensko državno prvenstvo? ? Peter Ljubič: Tekma je tekma, imidž sva si ustvarjala 33 let. Če bi na tekmo prišla nepripravljena, verjamem, da ga ne bi porušila takoj. Ampak dve, tri takšne tekme ... Slovenija in Evropa sta majhni. Hitro greš dol. Bolj sva pod drobnogledom zaradi sojenja v finalu olimpijskih iger in svetovnega prvenstva. Govorili so nama, da v finalu svetovnega prvenstva nisva imela česa soditi (Španija je rekordno visoko zmagala s 35:19, op. a.). Res nisva imela, ampak 60 minut sva morala biti zbrana. To ni bila tekma za najino dokazovanje, na njej bi lahko le ogromno izgubila, če bi jo slabo odsodila.

Nenad Krstič: Držati koncentracijo 60 minut je videti lahko, ampak ni. Drug drugega sva morala spodbujati.

Ljudje, ki želijo rokometu oporekati, iz zaloge očitkov največkrat potegnejo presojo pasivnega napada in tudi prekrška v napadu. Kako bi bilo mogoče urediti to problematiko? Peter Ljubič: Na seminarjih nikdar nismo dobili striktnih navodil, da se napad prekine po treh podajah, ko sodnika že držita roko v zraku. Dvig roke pomeni obvestilo ekipi, da mora zaključiti napad. Če si dvignil roko, ko je bila žoga na levem krilu, moraš pustiti žogo najmanj do desnega krila, da zaključi napad. Če je vmes prekršek, se ta čas podaljša.

Nenad Krstič: Pravilo treh podaj ne obstaja. Pomemben je občutek za aktiven napad.

Peter Ljubič: Tudi midva sva slišala o njem, ampak to ni merilo. Večji problem je, da imamo sodniški pari različne kriterije. Bistvo je občutiti igro, prosta sodniška presoja. Nekateri piskajo malo prej, drugi malo pozneje. To se sicer poskuša izenačiti, a mislim, da bo prosta presoja ostala. V Rusiji so poskušali čas omejiti na 45 sekund, a se ni izšlo. Mislim, da bo to ostalo kot čar rokometne igre. Pomembno je, da si enako dosleden za obe ekipi.

Če vidita, da ga v kakšni odločitvi pri sojenju polomita – ali napako skušata kompenzirati ali nočeta vznemirjati ekip s kompenzacijami? Nenad Krstič: Kompenzacija je katastrofa, velika napaka. Ko ga polomiš, to poskušaš čim prej pozabiti in iti naprej. Če začneš kompenzirati, je to že druga napaka, izgubiš koncentracijo.

Peter Ljubič: Vlogo odigrajo izkušnje. Če si pameten in se bo na drugi strani zgodila enaka stvar, boš tam enako odsodil. To ne bo kompenzacija, ampak boš linijo sojenja držal na enaki ravni. Tudi če to ni bila tvoja linija sojenja, ki si jo imel na prejšnjih tekmah.

Nenad Krstič: Na primer pri izključitvi. Če si jo dosodil prestrogo, na drugi strani za približno enak prekršek tudi izključiš igralca. Tako umiriš strasti. Je bil vrhunec vajine kariere finale olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva? Peter Ljubič: Finale olimpijskih iger je "top". Olimpijske igre so na štiri leta in imajo svoj čar. A tudi svetovno prvenstvo ga ima. Dva finala zapored sta vrhunec. Da se ti v šestih mesecih poklopita dve takšni stvari, sva lahko le sanjala.

Nenad Krstič: Še posebej zato, ker se je prvič v zgodovini zgodilo, da bi nekdo sodil finale olimpijskih iger in svetovnega prvenstva.

Jutri slovenskega sojenja? Peter Ljubič: Nekaj sodnikov je, ki prihajajo za nama. Ampak treba se je boriti. Kot par moraš imeti jasne cilje. Seveda ti kdo pomaga, svetuje, spodbuja, daje tekme. Posebno v Evropi, ko sodiš na kadetskem, mladinskem prvenstvu, moraš to izkoristiti takoj. Čakanja ni. Ko si bil na prvem prvenstvu "tako, tako", ti morda dajo še eno priložnost, nato pa te spravijo v drugorazredni koš.

Nenad Krstič: Midva sva že na prvem kadetskem prvenstvu pred 12 leti sodila finale. Že tedaj sva videla, da je to to. To so stvari, ki te dvignejo.

Kakšni so cilji po teh dveh velikih uspehih? Peter Ljubič: Pošalil sem se, da je najin cilj petperesna deteljica. Finale olimpijskih iger, svetovnega prvenstva in klubskega svetovnega prvenstva že imava za sabo. Manjka nama še finale lige prvakov, polfinale sva že sodila, in evropskega prvenstva, kjer sva tudi že sodila v polfinalu. Cilj moraš imeti. Brez cilja te nič ne žene. Zdrava morava biti, to je predpogoj.