Karina Hollekim – "braveheart" v najbolj izvirni podobi

Kaj pravite? Grozljivo ali vznemirljivo? No ja, da se postaviš na rob velike stene in se s padalom v nahrbtniku poženeš v globino ter potem v pravem trenutku in položaju odpreš padalo, ker ti sicer zmanjka vzgona ali pa pri 100 km/h končaš v trdi granitni steni, z vrha katere si se nekaj sekund poprej odrinil, moraš vsekakor biti izjemna oseba, tako v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu. Ekstremni športniki niso ljudje s samomorilskimi nagnjenji, kar jim pripisujejo tisti, ki njihovega početja ne razumejo, so ljudje, ki jim je uspelo neverjetno moč našega uma do potankosti povezati s svojim telesom. Govorimo o izjemnih ljudeh, o tem ni dvoma.

Norvežanka Karina Hollekim ima za seboj 23-letno kariero ekstremne športnice, ki pa bi se 20. avgusta 2006 skoraj končala, in to na najbolj tragičen način. V naslednjih vrsticah boste spoznali osebo z neverjetno voljo in pogumom. Osebo, ki si je drznila usodi izreči odločen ne! Ste mislili, da je vrnitev Hermanna Maierja na smuči največji sodobni športni ep? Ja? Berite naprej ...

Karina, po prebiranju vaše spletne strani postane jasno, da živite drugačno življenje kot večina od nas. Vaše življenjsko okolje so snežne strmine, prepadne globine in nebo. Kako bi se torej v nekaj stavkih predstavili? Sem profesionalna »freeride« smučarka in B.A.S.E padalka, kar v osnovi pomeni, da potujem po svetu, iščoč strma pobočja svežega pršiča ter velike stene, prek katerih smučam, ter seveda prepadne pečine, s katerih skačem s padalom. Po navadi vse to tudi posnamem za dokumentarne oddaje oziroma filme velikih produkcijskih podjetij. Živim lepo in zanimivo življenje.

Vaša specialnost so smučarski B.A.S.E skoki s padalom, kar pomeni, da se na smučeh pripeljete po strmini na rob prepada, se zapeljete prek roba, odprete padalo in poletite proti dolini. Kaj vse se mora pri takem podvigu »poklopiti«? No, združitev dveh tako zahtevnih športov, kot sta »freestyle« smučanje in B.A.S.E. skoki s padalom, je zagotovo najtežja stvar, ki si jo z B.A.S.E padalom lahko omisliš. Kar to disciplino dela tako težko in nevarno, je predvsem trenutek, ko s smučmi zapelješ čez rob. Trenutek, ko na smučeh poletiš. Ta odriv, izhod mora zares biti popoln. Kajti če v snegu rahlo spodrsneš, le nekoliko izgubiš ravnotežje, idealno smer ... se bodo te napake v zraku še povečale in resno vplivale na potek dogodkov. Izgubil boš nadzor, v zraku te bo tako obrnilo, naredil boš nepričakovan obrat proti goram. V trenutku, ko odpreš padalo, je zelo, zelo pomembno, da je telo usklajeno z rameni, da se padalo odpre stran od stene. V nasprotnem primeru se bo padalo odprlo v smeri stene in zagotovo se bo skok končal s silovitim udarcem v steno, tega pa si gotovo ne želimo.

Koliko specifičnih znanj in ne nazadnje sreče je potrebne, da se tak skok posreči? (smeh) No, srečo je vsekakor vedno dobro imeti ob sebi, ne moreš pa se nanjo zanašati. Včasih pa pri svojem početju res potrebujem tudi veliko mero sreče. Sicer pa, da si sposoben opraviti tak skok, moraš biti v prvi vrsti zelo dober, spreten in izkušen smučar ter seveda dober B.A.S.E padalec. Zares moraš biti zelo izkušen v obeh športih in predvsem moraš biti zmožen ohranjati bistre, čiste misli in kontrolirati um tudi v stanju velikega strahu.

Sliši se zelo zahtevno. Verjetno so potrebne tudi posebne psihične priprave? No, moje psihične priprave sestavljajo predvsem natančno opazovanje in študija pokrajine, potem predvidevanja, kaj gre lahko narobe. Velikokrat pa si poskušam tudi z vizualizacijo predstavljati, kaj bi lahko šlo narobe in kaj moram v tistem trenutku narediti. Kajti če se pripraviš na tak način, boš v trenutku, ko gre res kaj narobe, vedel, kaj narediti, ker se je ta dogodek v tvoji vizualni predstavi že zgodil. Tako lahko odreagiram hitreje in se iz nastale situacije hitreje rešim, jo hitreje popravim. Tako se počutim bolj varno, ko skačem.

V pogovorih z ekstremnimi športniki se odpira večno vprašanje o motivu. V nekaterih konvencionalnih športnih panogah, kjer so najboljši po navadi tudi najbogatejši in najslavnejši, je motiv za vedno nove trde treninge, poškodbe ... verjetno jasen. Vi se v globino ne poženete pred polnim stadionom, ki bi vas ponesel. V pičli sezoni verjetno ne zaslužite po nekaj milijonov evrov in tudi krog pokroviteljev, ki se zanimajo za "adrenalinske strasti", je majhen in zelo izbirčen. Kaj torej po tem nevarnem robu vodi vas in športnike vašega kova? Sama sem zelo vesela, da pri naših skokih ni občinstva, nekajtisočglave množice kot na stadionu. To bi bilo zelo moteče. Zame je nekaj, kar me v tem športu, početju ponese, predsem strast do gore. To ni povezano z denarjem, slavo, gre predvsem za ljubezen do narave. Zame je, ko se povzpnem na vrh gore in se vržem čez rob stene, užitek ta vizualna podoba, ki jo dobim, ko padam s hitrostjo 180 km/h, in ta občutek svobode, ko letim kot ptica. To je zares edinstvena izkušnja in to me osrečuje. Zaradi tega to počnem. Grem tja gor, raziskujem in si želim vedno dlje in dlje.

Ampak v zraku ravno nimate veliko časa za razmišljanje, opazovanje, prepuščanje čustvom ... Tam zgoraj o obstoju odločajo sekunde. (smeh) Ko se poženem v globino, za trenutek vse okoli mene obstane. V trenutku se vse dogaja v počasnem posnetku. Um, psiha takrat dela bistveno, bistveno hitreje od vsega, kar se v tistem trenutku dogaja okoli tebe. V teh nekaj sekundah, približno dvajsetih, ki pretečejo potem, ko skočim v globino in poletim stran od pečine, sem zmožna pomisliti na veliko stvari, prešine me veliko različnih misli, doživim neverjetno veliko občutkov in čustev, ko letim, prosto padam. Ko potem odpreš padalo in se varno dotakneš tal, se vsa ta čustva in občutki še bolj sprostijo, navdajo telo. Zares se počutiš odlično. Močni pa so tudi občutki po skoku, ko se umiriš, sprostiš ...

Iskanje meja, nečloveški napori in ne nazdnje tudi zares velika stopnja tveganja so rdeča nit ekstremnega športa. Koliko po vašem mnenju mejo še mogočega dvigujejo ta, epska komponeta tveganja in mediji, ki samemu podvigu vdahnejo zgodbo za množice? No, ko delaš z mediji, za medije, ko se snema dokumentarec, film ..., če ne nastopaš sam, se bo vedno našel nekdo, ki bo to vedno pripravljen storiti namesto tebe in zavzeti tvoje mesto. Zato ne morem reči, da medijska pozornost ne vpliva na nas, ker pač preprosto ima vpliv. No, po drugi strani pa − da si zmožen postati oziroma biti profesionalni športnik, moraš poznati sebe, svoje zmožnosti. Moraš vedeti, kdo si in kako daleč lahko greš. Do kam se lahko ženeš, kje so tvoje meje. Kaj zmoreš? Kaj lahko prikažeš in česa ne. Predvsem pa moraš vedeti, kje in kdaj se moraš ustaviti in povedati, to je tisto, kar lahko naredim. Ko delamo s snemalno ekipo, so vedno oni tisti, ki poslušajo nas športnike. Poskušajo vplivati na nas in iz nas izvleči kar največ, ampak še vseeno smo športniki tukaj tisti, ki odločamo. Pomembno je, da tudi takrat slediš svojim načelom in nadziraš situacijo, v kateri si. To je naša odgovornost, odgovornost športnika. Če te odgovornosti ne zmoreš, se boš v najboljšem primeru "le" poškodoval ali pa ...

Film '20 Seconds of Joy', ki zajema tudi vašo hudo nesrečo, je že postal uspešnica. Ali mislite, da ga bo občinstvo veliko bolj čustveno dojelo tudi zaradi "temnih kadrov" vaše nesreče? Mislim, vsaj upam, da je film 20 Seconds of Joy že postal popularen, predvsem zato, ker se v njem lahko vidi bolj tisto osebno stran in mišljenje ekstremnega športnika. Film ni neposredno osredotočen na prikaz ekstremnega športa kot panoge, temveč na nas, kot osebe, ki to počnemo. Prikazuje, kaj ob tem čutimo, kaj nas vodi. Pri tem filmu mi je všeč tudi to, da ne poveličuje oziroma posebej ne izpostavlja dejstva, da se v tem športu lahko ponesrečiš. Prikazuje, kaj se je zgodilo meni, ampak to je del življenja. Pokaže, da smo skozi to že šli, da smo te scenarije že predvideli, doživeli v svojih mislih in smo jih tudi pripravljeni sprejeti. Film prikaže mene tudi skozi mojo nesrečo, po kateri sem morala sama sprejeti odgovornost svojega početja, in kako sem to naredila. Zame je to vsekakor zelo oseben dokumentarni zapis. Malce nenavadno se počutim, ko se vidim na takem filmu, ampak sem zelo vesela, ker je zelo dober. Všeč mi je občutek, da sem ta oseba, ki občinstvu približa ekstremni šport. Mislim, da bo povsem običajen človek, gledalec, ki si ogleda ta film, lažje razumel, zakaj počnemo to, kar počnemo, namesto da bi mislil, da smo le kup adrenalinskih odvisnežev, ki se tam nekje zunaj poskušamo ubiti. Morda bodo uvideli lepoto našega početja.

Kakšen je bil komentar vaših staršev, prijateljev, ki so si ogledali ta film? Moji starši in prijatelji, ki me seveda dobro poznajo, so – no, nekateri prijatelji predvsem – mnenja, da je film preveč negativen, preveč žalosten, ker me v vsakdanjem življenju poznajo kot precej bolj pozitivno osebo. Po drugi strani se pa meni zdi, da film ni tako žalosten, je predvsem realen. Na neki točki smo ga pač morali ustaviti. Če film ustaviš pred srečnim koncem in ne veš, kaj se je potem zgodilo, se ljudje bolje odzovejo in ob koncu razmišljajo o tvoji prihodnosti, ker ne vedo, kaj se je zgodilo potem.

20. avgusta 2006 ste dobesedno padli z neba. Udarec pri 100 km/h je povzročil strahovito diagnozo: 4 zlomi kolka in 21 odprtih prelomov leve noge. Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega dne? Hm? Kaj se je zgodilo? Potekalo je svetovno prvenstvo v jadralnem padalstvu in tja sem bila povabljena skupaj s petimi prijatelji, s katerimi smo iz letala skočili v posebnih letalnih oblekah – »wingsuits« − ter v zraku ob uporabi dimnih markerjev izvajali čudovite »skydive« figure. V zraku smo naredili odlično predstavo, ki jo je s tal občudovala večtisočglava množica. Bilo je, kot bi nastopal pred polnim stadionom. Ko smo leteli, je bilo vse popolno, jaz sem v zraku snemala ostale, kamero sem imela na čeladi, in vzdušje je bilo res odlično. Spomnim se, da sem priletela mimo prijateljice Jardin in na njenem obrazu videla nasmeh in užitek. Rekla sem si: »To, to je popolno, odlično, bolje ne more biti!« Ko sem letela nad tlemi, na višini, kjer odpremo padala, sem to storila in takoj začutila, da gre nekaj hudo narobe. To, kar se mi je pripetilo, mi imenujemo »tensionknot« (napetostni vozel), ki je vozel v liniji vrvic in ne omogoča nadzora nad padalom, potem ko ga odpreš. Padalo se je zaradi te napake začelo vrteti in jaz ga nisem mogla več nadzorovati. Pričelo je padati in jaz sem bila v tem nekontroliranem vrtenju praktično vzporedno s kupolo oziroma krilom padala ter sem se tako brez vsake kontrole z vso silo zaletela v velike skale na tleh. V balvane sem udarila s hitrostjo več kot 100 km/h in si pri tem udarcu polomila praktično vse, kar je nižje od kolkov. Sreča v nesreči pa je bila, da si pri tem nisem poškodovala hrbta, glave, in pa predvsem, da sem sploh ostala živa. V teh desetih sekundah, od takrat, ko sem odprla padalo, do trenutka udarca v skale, sem se zavedala, da bom verjetno umrla. Vedela sem, s kakšno napako imam opraviti, in vedela sem, da padalci zaradi tega umirajo. Tudi kar nekaj mojih prijateljev je umrlo zaradi te napake. Vedela sem, da me čaka gotova smrt, ampak tega dejstva v glavi preprosto nisem hotela sprejeti. Naredila sem vse, kar je bilo mogoče, da bi nastalo situacijo popravila, naredila korekcijo, upočasnila hitrost ..., ampak v resnici nič, kar sem naredila, ni pomagalo. Ko sem se zbudila na tleh in začutila tisto silno bolečino v nogah, je bilo to kot nekakšen »dober« občutek, saj sem se zavedela, da je nemogoče, da sem mrtva, ker me je tako bolelo. Mrtva ne bi čutila te bolečine. To spoznanje, da sem še vedno živa, uf ... občutek je bil res dober.

Življenjski slog, poln adrenalina in svobodnega gibanja, je bil v trenutku nekje daleč od vas. Kako pa ste se soočili z diagnozo? Grozila vam je celo amputacija noge ... Po nekaj dneh in operacijah sem se zbudila v bolnišnici v Švici. V mojo sobo je vstopil zdravnik in mi rekel: »Karina, ti si srečno dekle, ker nam je uspelo, da smo ti rešili življenje. Za zdaj smo ti rešili tudi noge, vendar nikoli več ne boš mogla hoditi.« Zame je to bilo prvič, da sem se zavedela, da je to nesreča, od katere preprosto ne bom več mogla oditi na svojih nogah. To me je zadelo povsem nepričakovano, kot klofuta. Po drugi strani pa zdravniku nisem verjela, nikakor nisem hotela verjeti njegovim besedam. Zame je bilo v tej točki preprosto pretežko, da bi to sprejela kot dejstvo. Na začetku sem bila izjemno žalostna, pričela sem jokati ..., v sobo je vstopil moj oče in rekel: »Veš, Karina, to ni način, s katerim se bomo lotili tega. To ni tisto, na kar se bomo zdaj osredotočali, mislili bomo le na danes in jutri. Vse, kar bo v prihodnosti še prišlo, bomo reševali takrat, ko se bo zgodilo.« Od tega dne dalje nisem več mislila na prihodnost. Odločila sem se, da bi bilo pretežko in preveč žalostno zame, če bi razmišljala o stvareh, ki jih v prihodnosti ne bom mogla več početi. Namesto tega sem se pričela usmerjati na stvari, ki sem jih lahko počela. Teh sem se lotila korak za korakom, iz dneva v dan sem jih pričela počasi izboljševati in tako sem najprej čisto malo premaknila nogo, potem sem po štirih mesecih lahko končno sama odšla na stranišče ... Vsa ta dejanja so postala tiste dobre stvari, zaradi katerih sem pozabila na dejstvo, da nikoli več ne bom mogla hoditi. Potem pa sem nenadoma, kar naenkrat lahko spet hodila, kar naj se ne bi zgodilo. Zame je bila rešitev osredotočanje na dobre stvari. Pomnjenje teh dobrih stvari ... V štirih mesecih bolnišnice in dobrem letu v rehabilitacijskem središču nisem razmišljala o B.A.S.E. skokih in smučanju, o vrnitvi ... To je bil moj cilj, a vendarle nisem preveč mislila na to, ker je bilo to pač videti tako oddaljeno in bi mi misel na to vrnitev pozročala samo frustracije in žalost. V tem času so bili pomembni moji prijatelji, preživljanje časa z njimi in vse tiste majhne reči, ki sem jih pogrešala v vsakdanjem življenju.

Ko se je na smuči po prometni nesreči vrnil avstrijski smučar Hermann Maier, smo tako navadni ljudje kot tudi zdravniška stroka le osuplo gledali. A tudi vi boste na smučeh preizkusili bele strmine našega Kanina. Nam lahko iz prve roke opišete ta medicinski čudež? Ja, res je, da bom smučala, vendar s pomočjo manjšega tehničnega »trika«. Smučala bom, vendar ne na svojih nogah, ne še! Na sneg, v gore se bom vrnila s pomočjo smučarskega sedeža, ki je namenjen smučarjem paraplegikom in ima pod sedežem nameščeno smučo. Pri tem smučarskem sedežu se za ravnotežje uporabljajo tudi posebne palice, ki imajo na koncu nameščene podporne smuči. Meni je ta naprava omogočila vrnitev v okolje, ki sem ga tako pogrešala. To je začasna rešitev, saj verjamem, da bom že naslednje leto lahko smučala na svojih nogah, to letos zaradi poteka rehabilitacije še ni mogoče. Zame je dobro, da pokažem, da tudi če ne moreš uporabljati svojih nog za smučanje, obstajajo način in možnosti, da se vrneš v gore in na zasnežena pobočja. Vesela sem, da sem morda lahko tudi zgled hendikepiranim otrokom in ostalim ljudem, ki si tega želijo, vendar mislijo, da so jim te stvari nedosegljive. Lahko jim pokažem pot.

Pa vaš zdravnik ve, kaj počnete? Mislim, da je moj zdravnik obupal nad mano. Poslala sem mu slike s plezanja, s smučanja in drugih aktivnosti. Na začetku mi je rekel: »Karina, bolje, da ne vem za te stvari.« Ampak zdaj je zelo vesel in zadovoljen z napredkom, zadovoljen z dejstvom, da so stvari, ki so se zdele nemogoče, dejansko postale mogoče. Pokazalo se je tudi, da so v prvi meri zdravniki opravili zares neverjetno delo. Prav osupljivo je, kako jim je uspelo po tako grozljivih zlomih telo delček za delčkom zgraditi nazaj. Pri vsej stvari pa se pokaže tudi neverjetna moč uma. Če se v glavi odločiš, da nekaj želiš narediti, to dejansko lahko narediš, le v sebi se moraš odločiti, koliko si pripravljen tvegati in koliko energije ter napora si pripravljen vložiti v to, da se nekaj res zgodi. To dejstvo, ta zgodba je, mislim, lahko motivacija za mnoge ljudi.

Le malo ljudi je na svetu takšnih, ki bi si tako kot vi drznili usodi prekrižati namene in ki bi se kljub strahoviti poškodbi odločili za bitko na vse ali nič. Preživeti tak padec je morda dano zares zelo redkim, če niste vi celo edini, ki vam je to uspelo. Ali ste po nesreči tudi kdaj pomislili, da gre za opozorilo? Ja, zagotovo. Rekla sem, da je zame pomembno, da se vrnem na smuči in v zrak, v letenje. Ampak nisem prepričana, ali bom še kdaj opravila kakšen B.A.S.E. skok, ker potem ko preživiš dve ali tri leta svojega življenja v bolnišnici in po rehabilitacijskih centrih, nisi več prepričan, ali boš še kdaj imel tako srečo. Kar se je zgodilo meni, je bila napaka v opremi − oziroma ne le napaka, ampak preprosto velika smola, in ta se mi lahko zgodi ponovno. Trenutno sem prestrašena. Ne vem, ali bom zbrala dovolj poguma, da bi ponovno skočila z gore. Nisem tudi prepričana, ali bo to zame v prihodnosti sploh tako pomembno. Kar pa mi je pomembno, je, da se vrnem do točke, kjer se bom lahko odločila, ali si to želim narediti ali pač ne. Zame je bolj pomemben fizični izziv, da se vrnem v smučanje, ker to več zahteva od mojega telesa. Ravno tako je pomembno, da se vrnem k svojim sanjam, ki so letenje. Vem, da bom še sposobna leteti. Mogoče bom letela v letalu ali na kakšen drug način.

Za vami so tudi uspešni filmski projekti − Fatima's Hand, 20 Seconds of Joy ... Kaj načrtujete v prihodnosti? Znova kakšno odpravo in video zapis? Ne vem. Dobra stran tega je, da imam zdaj odprtih veliko možnosti, svet je širok. Rada delam s kamero, rada delam dokumentarne filme, ker te to delo popelje v prelepe, odmaknjene kraje in pri tem delu srečuješ ljudi iz drugih kultur. Rada delam na tak način. Upam, da bom v prihodnosti imela možnost, da potujem po svetu v take odmaknjene kraje, v čudovito naravo, in tam posnamem kakšen dokumentarni film. Ni nujno, da je tako ekstremen, akcijsko naravnan kot filmi o B.A.S.E. skokih, mogoče lahko govori o smučanju, vzponu na vrh gore z ljudmi, ki sicer tja gor sami ne bi mogli nikoli priti, doživeti vrha. Da bi skupaj poskusili doživeti naravo in deliti z mano to, kar je meni omogočila ta situacija. Če bi to, kar je bilo dano meni – preživetje, uspešna rehabilitacija ... − lahko delila z ljudmi, morda lahko iz tega pride kaj dobrega. Zame je vse odprto, vendar bi rada uporabila svoja doživetja za nekaj dobrega, da bi s tem pomagala drugim.

Slovenci v tem delu Evrope veljamo za narod ekstremnih športnikov. Tukaj bi predvsem izpostavil naše alpiniste. Morda poznate kakšnega slovenskega alpinista ali drugega ekstremnega športnika? Če poznam kake slovenske alpinistične plezalce? Hm ... Morala bi reči ja, a ne? Mislim pa, da ne. Mogoče sem slišala za kakšnega. Ja, za Tomaža Humarja sem slišala.

Si boste v Sloveniji ogledali potencialne terene za B.A.S.E aktivnosti? Ko sem v hribih, ko smučam, plezam ali kaj podobnega, moj um vedno išče pečine, stene ..., takšna pač sem. Nikoli se ne bom spremenila. Če torej vidim nekaj, kar se mi zdi primerno za skok, se bom mogoče enkrat vrnila in skočila. Če ne bom skočila jaz, bodo pa kakšni moji prijatelji.