Kar mu je uspelo s Schumacherjem, bi rad ponovil z Jordanom

Vladimir Rys je eden najbolj cenjenih in nagrajenih fotografov v svetu športa. Po zaslugi delodajalcev, proizvajalca energijskih napitkov s krili in ene največjih fotografskih agencij na svetu, lahko v poklicnem smislu živi svoje sanje. V svoj objektiv lovi predvsem čustva, ne le zmage v vseh mogočih formah in pogledih. Je fotografski samouk, s češkimi koreninami po očetovi strani in grškimi po mamini. Živi na relaciji Atene, kjer ima začasno prebivališče, in München, kjer prebiva njegova zaročenka, po rodu Italijanka. S 37-letnim fotografom, specialistom za portretiranje karavane formule ena, smo se pogovarjali v Bohinjski Bistrici, kjer je bil eden od predavateljev na mednarodni fotografski delavnici Sama Vidica.

Vladimir, tudi v vaši družini se je pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa, potrdil v vsej svoji luči. Že vaš dedek je bil fotograf. Je bil on prvi most, prek katerega ste vstopili v svet fotografije? Res je, moj dedek je bil profesionalni fotograf. Žal se ga ne spominjam, saj sem bil v času njegove smrti star le eno leto. Sem pa pri desetih, dvanajstih letih doma odkril njegov fotoaparat in z njim se je moja fotografska zgodba pravzaprav začela. Najprej sem sicer sanjal o tem, da bi postal snemalec, ko pa sem v lokalni knjižnici predelal vso literaturo o fotografiji, sem začutil, da mi je fotografija bližje.

Vam je težko govoriti o fotografiji? Verjetno je lažje, če vaše fotografije spregovorijo same zase. Seveda je tako lažje, to je v bistvu orodje, s katerim se najlažje in najbolje izražam, a tudi z debato o tej temi nimam težav. Rad se pogovarjam o tem.

Katera zgodba, fotografija, posel je pomenila vaš prodor v svetu fotografije oziroma kdaj in zakaj so vas prvič opazili? So me sploh že (smeh, op. a.)?

Prvič, da sem se resnično zavedal, da je tisto, kar počnem kakovostno in da izstopa od množice, je bilo leta 1998, ko sem pri 20 letih v kategoriji šport zmagal na natečaju Picture Of The Year na Češkem. Pred tem sem vedel le, da je fotografiranje tisto, kar rad počnem in do česar čutim neko strast, nisem pa bil prepričan, ali je moje delo sploh kaj vredno.

Kje so takrat ljudje sploh lahko videli vaše fotografije? Delali ste za češki športni časopis, še kje? V tistem obdobju sem delal za največji športni časopis na Češkem, Picture of The Year pa je prestižni fotografski natečaj, na katerega sem prijavil svoja dela. Sicer pa med Čehi ni običaj, da bi trumoma pristopali in te trepljali po rami, češ, to, kar delaš, je nekaj posebnega, zato mi je šele ta nagrada vlila ogromno samozavesti in samozaupanja, da je to, kar počnem, res dobro.

Kako pomembno je za športnega fotografa, da ima rad šport, da ga razume? Vsekakor je to prednost. Zase lahko rečem, da sem zaradi izkušenj, ki sem si jih nabral med igranjem nogometa, lahko bolje občutil nogomet in ga upodobil na fotografijah. Če razumeš dinamiko športa in njegova pravila, potem boš lažje predvidel naslednje poteze. Pomemben je tudi instinkt in kot športnik lažje predvidiš, kaj se bo zgodilo v naslednji sekundi. Seveda pa moraš biti na to tudi tehnično ustrezno pripravljen.

Ko je trenutek tu, ti pa šele pritisneš na sprožilec, je prepozno. Takrat si že zamudil trenutek. Trenutek moraš prehiteti.

Predvidevam, da zdaj kot freelancer z uveljavljenim imenom v svoj objektiv lahko lovite čustva, medtem ko ste v času, ko ste delali za športni časopis in agencije, lovili gole, koše, prečkanje ciljne črte … Od nekdaj sem raje kot lovil zadetke, delal zgodbe iz ozadja. Zame ni bila zgodba to, da je eno moštvo zabilo pet golov, drugo pa nobenega, pač pa razočaranje na obrazih poražencev in obratno, navdušenje na obrazih zmagovalcev. Sem si pa vedno prizadeval, da bi zgodbo povedal z eno samo fotografijo.

Verjetno pa so uredniki pritiskali, da v redakcijo prinesete tudi fotografije teh petih zadetkov. Seveda in zato smo si bili neprestano v laseh (smeh, op. a.). Za svoje delo se je treba vedno boriti, saj je logično, da vsem ne moreš biti všeč.

In kako ste argumentirali svojo odločitev? Da ljudje te zadetke že neštetokrat vidijo v večernih poročilih, in to z vseh zornih kotov, medtem ko bi jih z mojo fotografijo naslednji dan v časopisu čakala še drugačna plat zgodbe. Mislim, da imamo fotografi drugačno nalogo, da moramo razmišljati drugače. Še vedno verjamem, da je ta pristop pravi.

Če se vrnem na odnose z uredniki … Pri tem je treba biti diplomatski in iskati kompromise. Navsezadnje moramo še vedno sodelovati in dobro je, da sta obe strani zadovoljni z izkupičkom.

Sem pa vesel, ko mi po toliko letih kdo reče, da se strinja z mojim pogledom na fotografijo.

Se spomnite, kdaj ste za svojo fotografijo prvič dobili plačilo? O, jezus, tega se pa ne spomnim.

Ampak to je bil najbrž velik korak. Res je. No, najverjetneje je bila to prva plača pri že prej omenjenem češkem športnem časopisu. Spomnim se, da sem vsem prijateljem plačal pijačo in da sem že prvi konec tedna zapravil vse, kar sem zaslužil. Ampak morate me razumeti, takrat sem imel le 18 let, živel sem pri starših v Pragi in to je bil zame velik trenutek. In seveda je čudovito, če za svoj hobi dobiš plačilo.

Kako ste dobili službo pri Red Bullu? To so sanje številnih fotografov. Ne spomnim se točno, vem le, da so kontaktirali agencijo Getty Images, s katero sem takrat sodeloval. To je bilo leta 2005 ali 2006, ko se je Red Bull že ustalil v karavani formule 1.

Iskali so fotografe, ki bi formulo 1 predstavili na drugačen način. Menda so si ogledali dela različnih fotografov, da pa jih je več ljudi opozorilo na moje fotografije. Agencija Getty Images je postala uradni fotograf formule 1, jaz pa eden od članov tega osebja, ki je bil odgovoren za Red Bull. Sčasoma je to sodelovanje preraslo v nekaj več, tudi zunaj formule 1.

Se spomnite svoje prve naloge za Red Bull? Prve se trenutno ne spomnim, ena prvih večjih zgodb pa je bila prav gotovo zgodba o poslovilni dirki Davida Coultharda leta 2008. Takrat so me poslali v Brazilijo, imel sem neposreden dostop do Davida. Spremljal sem ga lahko povsod, bil sem v njegovi hotelski sobi, garderobi, v boksih.

Spomnim se, da je dirko končal že v prvem ovinku, kjer je treščil v zaščitno ogrado. K sreči ni bilo hujšega in k sreči sem bil tisti trenutek ravno na pravem mestu za odlično fotografijo. Na koncu je nastala res lepa zgodba.

So dirkači formule 1 naklonjeni fotografom? Je bil Coulthard vesel vaše prisotnosti na svoji zadnji dirki oziroma pred njo? (smeh, op. a.) Bil je krasen. Odvisno, nekateri ne, saj okrog njih vlada ogromno medijsko zanimanje in povsem običajno je, da si želijo miru in zasebnosti, po drugi strani pa so tudi dirkači, ki jih to ne moti.

Pri dirkačih Red Bulla seveda nimam nobenih težav, saj sem ekipni fotograf in me vsi poznajo, poleg tega gre za precej prizemljene fante. S tem želim reči, da niso nobene primadone.

S Sebastianom Vettlom sva imela od nekdaj zgleden odnos in medsebojno spoštovanje. Nikoli nisem brskal po njegovi zasebnosti in izkoriščal tega, da imam dostop do vsega v njegovi bližini, on pa se je tega zavedal in mi ta dostop tudi omogočil. Lahko sem ga fotografiral povsem od blizu, česar nekateri dirkači sploh ne marajo.

Si želijo fotografije videti pred objavo, kar je na primer pri slovenskih igralkah nekaj povsem običajnega? Ne, si pa tega želijo nekateri drugi športniki.

Kje je največ primadon? Na splošno med nogometaši, je pa tudi med njimi nekaj krasnih fantov. Pomembno je, da jim razložiš, kaj želiš od njih, in večina jih potem rade volje sodeluje. Seveda pa je pri tem pomembno tudi to, da si kot fotograf na nek način tudi psiholog. Da znaš pristopiti k športniku, da ga znaš nagovoriti, pravilno z njim ravnati.

Kadar fotografiraš največje zvezdnike, kot sta recimo Michael Schumacher ali Lewis Hamilton, je pomembno, da delo opraviš čim hitreje. Da že vnaprej veš, kako se boš lotil dela. Taki ljudje namreč hitro začutijo, če ne veš, kaj počneš, in to ti bodo dali tudi vedeti.

Bi lahko izpostavili osebo, ki jo izredno občudujete in ki ste jo imeli priložnost ujeti v svoj objektiv? Uf … Morda bi bil to Michael Schumacher. Sem si pa vedno želel fotografirati Michaela Jordana, Mohameda Alija in Diega Maradono.

Kakšen vtis je na vas napravil Schumacher? Bil je izredno profesionalen. Pustil je, da opravim svoje delo, in videlo se je, da ve, kaj počne. Žal pa ni bilo priložnosti za druženje po fotografiranju.

Je za fotografiranje športnic potreben drugačen pristop ali se ne razlikuje od dela z moškimi? Seveda, so precej bolj občutljive in treba je biti bolj nežen. Spomnim se, ko smo pred leti na otoku Fuerteventura fotografirali nemško tekačico. Vse je potekalo brez težav, v dobri atmosferi, na koncu pa se je od utrujenosti povsem zlomila, razjokala in tako naprej. Skratka, biti moraš pazljiv in tankočuten.

So pa ženske večinoma bolj profesionalne kot moški, a je hkrati tudi res, da potrebujejo več časa, da se sprostijo pred objektivom, medtem ko je moškim za to precej vseeno.

Ali svojim strankam med fotografiranjem prigovarjate, češ da so lepi in krasni? Se tako počutijo bolj domače, bolj samozavestno? Seveda, to precej pomaga. Interakcija mora biti prisotna. Se pa izogibam temu, da jim že na snemanju kažem fotografije. Tega ne maram.

Ali kdaj fotografirate za potrebe intervjuja? To sprašujem zato, ker je lahko videnje novinarja in fotografa v tem primeru precej različno, celo nasprotujoče. Novinar želi z intervjujem predstaviti eno, fotograf, ki intervjuvanca fotografira ločeno, pa v njem najde in želi izpostaviti nekaj povsem drugega. To je res, vendar tega običajno ne počnem. Moje fotografije so kot nek bonus in so ločene od intervjuja. To tudi pomeni, da imam povsem proste roke, da mi ne določajo rdeče niti fotografij, ne dajejo mi nobenih zahtev.

Preprosto grem na dirko, posnamem tisto, kar sam želim, potem pa v uredništvu izberejo tisto, kar jim ustreza. S kreativnega vidika imam povsem proste roke.

Se pa strinjam z vašo opazko, češ, da imata novinar in fotograf pogosto precej drugačen pogled na intervjuvanca.

Kakšno je vaše mnenje o računalniški obdelavi fotografij? Pri postprodukciji uporabljam Photoshop, vendar minimalno. Lahko bi celo rekel, da sem glede tega precej starokopiten, saj vem, da mlajša generacija fotografov precej uporablja računalniško obdelavo. Verjamejo, da lahko fotografijo ustvarijo na računalniku, kar pa seveda ne drži.

Večina teh fotografov je namreč zamudila proces, skozi katerega smo šli mi. Se pravi, razvijanje fotografij v temnici, tiskanje …

Je pa delna računalniška pomoč pri obdelavi fotografij nujna, saj z digitalnimi fotoaparati še vedno ne moremo doseči učinka, ki bi ga s klasičnimi filmi, na katere smo fotografirali pred leti.

Priznam, da nisem ravno tehničen tip in da, čeprav delam z zelo kakovostnim modelom Canona, izkoriščam le približno deset odstotkov vsega, kar omogoča (smeh, op. a.). Za zasebne potrebe še vedno fotografiram z analognim aparatom in snemam na film.

Ali fotografije razvijate v temnici? Ko imam čas, da. In to v črno-beli tehniki. Barve vse skupaj samo zapletejo. Je pa ta občutek, ko razvijaš fotografijo in ne veš, kaj se bo pojavilo na njej, nekaj najlepšega. To je kot zasvojenost.

Spremljate dela konkurence? Ne več toliko kot v preteklosti. Rad pa spremljam ljudi, ki jih občudujem.

Na primer? Na primer modnega fotografa Maria Testina, klasične češke fotografe, kot je vojni fotograf Antonin Kratochvil, seveda pa spremljam tudi dela slovenskega fotografa Sama Vidica.

V čem bi rekli, da se vaše delo razlikuje od drugih? Težko rečem, se pa vedno trudim, da bi našel drugačen zorni kot kot drugi fotografi. Sledim svetlobi, igram se z barvami, sencami in podobno. Za uspeh pa seveda ni nobenega recepta.

Omenili ste vojnega fotografa Kratochvila. Ste tudi sami imeli kdaj ambicije, da bi se preizkusili na vojnem območju? Seveda, rad imam reportažno fotografijo. Z veseljem bi se lotil tudi tega, pa vem, da mi mama ne bi dovolila (glasen smeh, op. a.), poleg tega mi zmanjkuje časa. Morda v nadaljevanju kariere … nekje na območju Afrike ali Azije.

Kot športnik po duši imate verjetno svoj najljubši šport. Kateri bi to bil? Brez dvoma nogomet.

Za koga stiskate pesti? V Grčiji za Panathinaikos, na Češkem za manjše lokalno moštvo, ki ga verjetno ne pozna nihče, za Bohemian, v ligi prvakov pa za Barcelono.

Pa v formuli 1? Najraje za nikogar, sicer te lahko pri delu preveč zanese. Je pa res, da ne morem iz svoje kože. Seveda sem vesel, kadar zmaga Vettel, pa čeprav se je poslovil od ekipe Red Bull.

Vettla spremljam že praktično vso njegovo kariero. Spominjam se ga še iz časov, ko ga ni nihče poznal, ko se je sam potikal po boksih in se nasmihal fotografom, če je sploh koga zanimal. Zdaj pa je štirikratni svetovni prvak in prvi voznik Ferrarija. Seveda sem vesel, kadar zmaga.

Najin pogovor poteka ob robu mednarodne fotografske delavnice s Samom Vidicem, kjer se predstavljate kot eden od predavateljev. Česa se lahko tak fotografski kaliber, kot ste vi, nauči na takih delavnicah? Ogromno. Spoznaš lahko različne fotografske mentalitete, pristop do strank, razmišljanje o fotografiji na splošno. Tudi če misliš, da veš ogromno, se vedno lahko naučiš česa novega. No, seveda pa ni nepomembno tudi to, da se na teh delavnicah vedno zelo zabavamo.

Česa (in kje) bi se še želeli lotiti? Težko rečem. Sprejmem in uživam v tem, kar mi prinese usoda. Ne razmišljam pa o tem, da bi se moral lotiti tekem v ligi NBA, ali da bi fotografiral Super Bowl … Za mano so štiri olimpijske igre …

So to sanje tudi za športnega fotografa? Niti ne. Všeč mi je sicer sama olimpijska atmosfera, a vse skupaj je lahko precej frustrirajoče, saj zaradi številnih omejitev težko narediš presežek. Tudi če narediš nekaj, kar izstopa, bo že naslednji dan nekdo drug to skušal ponoviti. Ampak to je del našega posla, to sprejemam in to me žene, da skušam vedno najti nekaj drugačnega, kar me bo razlikovalo od drugih.