Iztok Rems: V Zadru štiri ure nisem smel iz dvorane

V 33-letni sodniški karieri ste občutili obilico sprememb v sami košarkarski igri. Kakšna je trenutna igra v primerjavi s tisto iz preteklosti? Z veseljem ugotavljam, da se košarka vrača na staro pot. Več je dinamike in zato je bolj gledljiva za gledalce. Ravno takšen način igranja privablja ljudi v dvorane. Trend fizične košarke se je spremenil. Lahko bi rekel, da sta kakovost in tehnika nadvladala moč.

Kateri dogodek ste si v dolgoletnem sojenju najbolj zapomnili? To bo prvi zaključni turnir najbolje četverice v evroligi v Atenah leta 1993. Potem je še tu prvi in edini All Stars v nekdanji Jugoslaviji, ki je bil leta 1991 odigran v Sarajevu. Nekateri ljudje so že malce pozabili nanj, meni pa bo ostal globoko v spominu.

Ali se je v času vaše aktivne prisotnosti v svetu košarke sodniški poklic kaj spremenili? Na začetku kariere je bilo sojenje postranska stvar. Po napredku košarke se je izboljšala tudi kakovost sojenja. Vsak posameznik je moral veliko vlagati vase, tako na teoretičnem kot na fizičnem področju. Igra je iz leta v leto postajala hitrejša in temu trendu smo se morali podrediti tudi mi.

Sodili ste na številnih velikih tekmovanjih. Ni vsakemu dano, da mu uspe tak preboj. Kako ste vi prišli do vrha? Kar nekaj sodnikov je, ki so zelo dobri. Ni težko priti na vrh, temveč je težje ostati na njem. Veliko je odrekanja, trdega dela, predvsem pa moraš kazati stabilnost in ljudje to opazijo. V športu se ne da 'blefirati' . Je povsem enostavno - ali si iz takšnega 'materiala' ali nisi. Veliko jih je bilo namreč že na vrhu, vendar niso zdržali. Sodniki se soočate z velikimi pritiski. Kje so želeli bolj vplivati na vaše odločitve, v reprezentančni ali klubski košarki? Če primerjam oba segmenta, je dejstvo, da je na klubski ravni večja obremenitev, saj je v igri več emocij. Ko sem bil mlad sodnik v času bivše Jugoslavije, so mi vsi dejali, naj se pazim terenov v Grčiji, kjer naj bi bilo ozračje napeto. Sodil sem tekmo v Solunu, za katerega je igral Slobodan Subotić. Imel sem veliko tremo. Po tekmi sem ugotavljal, kaj mi je manjkalo. Ko sem razmislil, sem ugotovil, da ni bilo nič takšnega, zaradi česar so me strašili. V Jugoslaviji je bilo desetkrat bolj vroče kot v Grčiji.

Ali je bila torej Jugoslavija najbolj vroč teren? Nedvomno, brez konkurence.

So vas morali na kateri tekmi tudi zaščititi pred razjarjenimi navijači? V Zadru štiri ure nisem zapustil dvorane. Po štirih urah so me odpeljali v hotel z marico. Policiji sem se hotel zahvaliti in oditi v sobo na počitek, a so mi dejali, da me ne bodo vso noč čuvali. Nato so me še pospremili, da sem zapustil Zadar, nakar sem celo noč potoval v Slovenijo.

Ste imeli morda vi kakšnega igralca ali trenerja na piki? Ne. Vsaka tekma je bila poglavje zase in na vsako tekmo sem šel z eno mislijo – da dobro sodim.

Ste bili v vsem tem času priča lobiranju klubov? Ne. Bili so emotivni pritiski, ki jih je treba vzeti kot del našega posla. Vsak klub si želi zmagati, vendar neposrednih pritiskov, da bi moral soditi v korist koga, nikdar nisem občutil.

Sodili ste številnim košarkarskim legendam. Ali je kakšen igralec ali morda trener zaznamoval vašo kariero? Težko rečem. Sem pa vesel, da sem sodil največjim evropskim in svetovnim asom - od Michaela Jordana naprej. To so spomini, ki ostanejo do konca življenja.

Ste s sodniškim delom imeli finančno varnost? Ne, s sojenjem se ni dalo živeti. Treba je pošteno povedati, da je to zelo dobro plačan konjiček.

V košarki se pravila precej spreminjajo, obstaja pa še kar nekaj nedorečenih stvari … Košarka je specifična panoga v primerjavi z drugimi. Pravila se res hitro spreminjajo in mislim, da je to prava pot, saj se morajo pravila prilagajati dogajanju na parketu. Ravno to dela košarko zanimivo in ji povečuje atraktivnost.

Trenutno ste generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije. Ali je to vaša košarkarska prihodnost? Za enkrat sem na Košarkarski zvezi Slovenije. Prepričan sem, da bom vedno prisoten v košarkarskem svetu – na tak ali drugačen način.