Ivo Šajh: Afriki manjka le še taktika

Slovenski nogometni popotnik se je na svoji raznovrstni poti nekajkrat ustavil tudi v Afriki. Nazadnje lani, ko je vodil nigerijski klub Kano Pillars in z njim poskrbel za prijetno senzacijo v ligi prvakov, nato pa so na plano privrele težave z neizplačevanjem pogodbe, tako da se je sodelovanje navkljub sklenjeni pogodbi do konca junija 2010 končalo že malce prej od predvidenega. Z novim primerom na sodišču Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Afriški novinarji so ga po njegovih besedah izbrali za trenerja leta na ''črni celini'', avgusta 2009 pa ga je Fifa uvrstila na 51. mesto najboljših trenerjev. Po delu v domovini (najbolj se je dokazal pri Beltincih), Rusiji, Indiji, Mjanmarju, Libiji, Romuniji in Nigeriji mu ne manjka različnih izkušenj, pred kratkim se je že spogledoval z novim izzivom v Kolumbiji, a je dogovor nesrečno padel v vodo, od afriških udeleženk na spektaklu v JAR pa največ stavi na ganske ''črne zvezde''.

Afrika vam je očitno pisana na kožo. Morda je res nekaj na tem. V Nigeriji sem bil že leta 2003, ko sem vodil Jasper United, prej sem bil v treh klubih v Libiji, lani pa sem se vrnil v Nigerijo, kjer je nogomet veliko bolj razvit in prevzel znani klub Kano Pillars. Prihaja iz majhne vasi Kano, ki ima 'samo' 6 milijonov prebivalcev, prav vsi pa so nori na nogomet. Nigerijska liga je najmočnejša v Afriki in 16. na svetu. Prišli smo do polfinala afriške lige prvakov, v 3. krogu izločili največji afriški klub vseh časov, Al-Ahly iz Kaira, ki ima že šest naslovov. Morda se v Afriko še kdaj vrnem, je pa želja, da bi deloval raje v Evropi. Je vendarle bližje in bolj organizirano.

Zakaj ste po uspešnih nastopih v afriški različici prestižne lige prvakov zapustili Nigerijo? Dokler smo igrali v ligi prvakov, je bilo še vse v redu, ko pa smo izpadli, se je prenehalo z izplačili. Prišlo je tudi do konflikta pred prvo polfinalno tekmo. Vršili so se pritiski, saj je predsednik želel, da spremenim taktiko. Apetiti so narasli. Čeprav smo končali na prvem mestu v skupinskem delu, je želel, da zmagujemo tekme s 5:0 ali 6:0, kar je skoraj nemogoče, saj nismo igrali proti Domžalam ali Interblocku. Ugotovil sem, da se v Nigeriji ne da igrati na evropski način. Taktike se lahko kaj hitro porušijo. Afriškim igralcem je težko kaj vcepiti v glave, saj razmišljajo le o napadu, nihče pa o tem, kako onemogočiti nasprotnika že na sredini. Vsi, ki kaj pomenijo v reprezentancah, so odšli v Evropo že zelo mladi in hitro osvojili drugačne delovne navade, kar se pozna pri razvoju nogometa. Spomnimo se le prijateljske tekme v Parizu, ko je Slonokoščena obala nadigrala Slovenijo s 3:0, naši pa so iztržili še ugoden rezultat.

Imajo ''super orli'' iz Nigerije možnosti za odmeven rezultat na SP 2010? Imajo ogromno odličnih igralcev, a tudi zelo težko skupino. Težko se bodo kam prebili s švedskim trenerjem (Lars Lagerbäck, op. p.), ki ne pozna dobro afriškega nogometa. Morda je njegova prednost le v tem, ker je bolj hladen, a v Afriki je potrebno poznati navade in se prilagoditi sistemu. Nisem optimist. Je pa Nigerija zanimiva država, polna notranjih trenj, ki pa v reprezentanci nimajo nikakršnega vpliva. Na jugu je več katoličanov, na severu, kjer sem bil sam, pa muslimanov. Enkratnih muslimanov. Težave so s kristjani, ker zelo radi ugrabljajo belce. Zato na gostovanja na jug zaradi varnostnih razlogov nisem odhajal. Ker sem imel v ekipi veliko muslimanov, se nam je pripetilo tudi to, da smo se morali prilagajati zaradi televizijskih prenosov. V času ramadana smo želeli odigrati nočno tekmo, a zveza tega ni dovolila. Morali smo tekmo odigrati podnevi, tako da sem imel šest igralcev islamske veroizpovedi ob 16. uri lačnih in žejnih, a smo kljub temu zmagali. Odigrali smo s srcem. Nasploh smo imeli dobro kemijo. Še danes si želi devet igralcev z menoj. Kamor koli bi pač šel. Morda že kam poleti.

Kaj pa Slonokoščena obala? Je prihod še enega Šveda, znamenitega Svena Görana Erikssona posrečena rešitev? Ne. To ne bo dobitna kombinacija. Prej so imeli 'sloni' dosti boljšega trenerja, Vahida Halilhodžića. Imajo pa solidno ekipo in znajo presenetiti tudi v skrajno zahtevni skupini F. Drogba je eksploziven napadalec in zna sam odločiti tekmo, ampak moj tip afriške ekipe je vendarle Gana.

Gana na čelu s srbskim strokovnjakom Milanom Rajevcem? Seveda. Srb ali Španec, to je dober trener. Ne pa Švedi, Angleži, Nemci, Brazilci ... Berti Vogts je denimo izgubljena naložba. Še kjerkoli je bil, v Kuvajtu, Nigeriji, na Škotskem, ni naredil veliko. Gana je zame prva afriška ekipa. Je kompaktna in nima izstopajočih posameznikov. Igra resnično kot ekipa.

Slovenija se bo v prvi tekmi na SP pomerila z Alžirijo. Kaj menite o ''puščavskih lisicah''? Imajo močan francoski vpliv, a so zame še najslabši afriški predstavniki. Alžirija se je na SP uvrstila srečno po dodatni tekmi z Egiptom, ki je pravzaprav močnejši, a boljši vedno ne zmagujejo. Podobno smo videli tudi v dvoboju Slovenije in Rusije. Ko sem bil še v Nigeriji, sem po televiziji spremljal tekmo iz Moskve, ko je bil zaradi zgodnjega začetka omogočen prenos za celo Afriko. Takrat je šlo vse proti nam, potem pa tisti naključni gol ... Dobro, vsi goli v nogometu spet niso naključni. In mi smo se uvrstili na SP, kar je lahko le dobro za naš nogomet. Upam le, da se ne bo zdaj ponovila zgodba iz Južne Koreje, ko so naši s Katancem prišli v Rim in niso videli papeža.

Poznate delo in razmišljanje slovenskega selektorja Matjaža Keka? Ne, osebno ga ne poznam. Me pa sploh ne zanima razmišljanje, pomembni so rezultati. Naši igralci so se naredili v tujini. Tam je težje igrati kot v naši sindikalni amaterski ligi. Tam so dobili delovne navade. Malce so me razočarali le zaradi izraženih finančnih zahtev. Fantje so se prek reprezentance prodajali v tujino. Iz kakšnega slovenskega kluba bi šlo to malce težje ...

Kakšne možnosti pa pripisujete Sloveniji na SP? Želim si, da bi se uvrstili naprej, a realno moramo priznati, da bo proti Angliji in ZDA naloga zelo težka. Zadovoljni smo lahko že z eno zmago. Če bi Američani dosegli dober rezultat proti Angležem, potem bi se lahko tri ekipe vmešale za drugo mesto, drugače pa bo res zelo zahtevno.

Če se vrnemo k afriškim predstavnikom. Kaj menite o Kamerunu, ki je svoj čas veljal za prvo afriško nogometno velesilo, ima pa tudi velikega zvezdnika Samuela Eto'oja? Kamerun ni več najboljša afriška ekipa. Razlogi mi niso jasni, se je pa mogoče vse malce ustavilo, ko ni bil pravočasno speljan začetek pomlajevanja ekipe.

Ostane nam še gostiteljica prvenstva. Se lahko JAR povzpne visoko? Prednost domačega igrišča zna odločiti, določeno moč so Južnoafričani dokazali že lani na pokalu konfederacij. Južnokorejci leta 2002 niso doma presenetili le zaradi Guusa Hiddinka. Pa čeprav je bilo tudi sojenje v njihovo korist, zato je FIFA kasneje spremenila delegiranje sodnikov. Težko se bo še kdaj ponovilo, da bodo ekipe zmagovale s pomočjo sodnikov. To ni evropsko prvenstvo rokometa v Sloveniji, ampak nogomet.

V Afriki ima večina reprezentantov za selektorja Evropejca. Je to postala že svojevrstna navada? Pač verjamejo bolj v belca kot v svoje strokovnjake. Tudi denar v Afriki je soliden. Če govorimo o reprezentancah, seveda. Kamerun, mislim, da plačuje selektorja okrog 51.000 dolarjev mesečno. ''Šved'' je prišel za pet mesecev za 1.700.000 dolarjev, soliden denar je tudi v Sudanu, kjer so pred kratkim za nigerijskega igralca plačali 1.500.000 dolarjev. Malce smešno je, da se pri nas zbira denar za Afriko, tam pa troši za nogomet (smeh).

Vas je pot med delom v Nigeriji ponesla tudi v JAR? Ne, sem bil pa v enajstih drugih afriških državah. Afrika je ogromna. Potovanja so prav mučna. Ko smo igrali v Zambiji, smo za pot tja in nazaj potrebovali devet dni ter pri tem zamenjali osem letal. To ni Evropa, ko si v eni uri v Amsterdamu ali pa s kolesom v dveh urah v Mariboru.

Pred Afriko je edinstvena priložnost. Prvič bodo največji svetovni nogometni mojstri gostovali na ''črni celini''. Se lahko afriške reprezentance vmešajo za boj za lovoriko? Lahko. Do vrha jim manjka le taktika. Težava je ta, da igralci niso šolani. Celice se niso dovolj razvile. Na treningu ali sestanku na dan tekme jim je vse jasno, po 10 minutah pa se znajo zadeve hitro porušiti. Gledalci jih ponesejo, tako da gledajo samo še žogo. Če bodo taktično znali poslušati, lahko pridejo še daleč.