Ivano Balić: Kakšen sem? Trmast!

Na vseh zadnjih velikih tekmovanjih so mu podelili laskav naziv najboljšega igralca prvenstva, hrvaške reprezentance si ne gre predstavljati brez njega, prav tako igra ključno vlogo v Portlandu San Antoniu. Sedemindvajsetletni Splitčan deluje sila mirno in včasih celo odsotno, a na igrišču ima vselej vse pod nadzorom. Vidi vsakogar, ukani kogarkoli in zadeva vse mogoče, in to kljub temu, da je dolgo časa treniral košarko. Čeprav "ne ljubi" novinarjev, si je ob obisku Kopra utrgal pol ure za prijeten in zabaven klepet. Čeravno zvezdnik najvišjega kova, je prava svetla zvezda med kopico samovšečnih in nadutih igralcev. Bil je eden tistih, ki je predlagal prihod Renata Vugrinca v Pamplono.

Zakaj številka 34 na vašem dresu? To je moja (pokaže na številko 3) klubska številka, to je (pokaže na štirico) moja reprezentančna številka. Ko sem prišel v Portland sta bili obe že zasedeni, zato sem si zaželel 34 in rešil zagato.

Kakšno mnenje ste si ustvarili o tekmecih v osmini finala lige prvakov, preden ste prišli v Koper? Ekipa, ki se prebije v osmino finala, ne more biti slaba. S spoštovanjem do tekmeca smo se pripravljali in stopili v tekmo, saj vsako podcenjevanje hitro pripelje do slabega rezultata. Na Hrpeljce smo se pripravljali kot na vsakega drugega tekmeca.

Je bila tekma v primerjavi z ostalimi, ki ste jih odigrali v predtekmovanju lige prvakov proti Veszpremu, Bosni in Povaški Bistrici, lažja ali težja? Ne bi rekel, da je bila lažja. Moje prepričanje je, da je potrebno vsako tekmo odigrati na polno ne glede na to, kdo ti stoji nasproti. Dobro smo začeli in si ustvarili prednost, zato je morda v tem pogledu delovala lažje. Vseeno so gostitelji imeli nekaj priložnosti, da bi nas ujeli, a jih niso izkoristili. V vratih smo imeli odličnega vratarja Svenssona, ki nam je olajšal delo.

Enajst golov prednosti. Vse je že skoraj odločeno. Portland San Antonio je z eno nogo v četrtfinalu … Že nekaj let se v rokometu dogajajo čudne reči. Vse je mogoče, zato bomo morali tudi v Pamploni igrati resno. Res je pa, da smo zelo blizu četrtfinalu, a ničesar ne smemo prepustiti naključju.

V Pamploni ste že tri sezone. Zdi se, da ima klub drugo "sanjsko moštvo" za Ciudadom Realom. Je res toliko močnejši? Morda smo klub, ki je v najboljši formi. Najboljši sploh? Ne vem. To bomo videli na koncu sezone. Doslej smo igrali res dobro, tako v ligi prvakov kot v španskem prvenstvu. Le tako moramo nadaljevati, da bomo res najboljši.

V tej sezoni se vam je pridružil tudi slovenski reprezentant Renato Vugrinec. Kako ste ga sprejeli? Z njim je vse v najlepšem redu. Vsak dan znova napredujemo in igramo bolje. Bil sem eden od tistih, ki je predlagal, da se ga zvabi v Pamplono. Hotel sem igrati z njim in res sem vesel ter zadovoljen, da smo skupaj.

Januarja vas čaka svetovno prvenstvo v Nemčiji. S hrvaško reprezentanco boste srebro iz Tunizije verjetno poskušali pretvoriti v zlato. Vsekakor boste med favoriti … Tam bo sedem ali osem favoritov za zlato medaljo. Želim si le to, da bi bili hrvaški igralci zdravi, nič drugega. Treba se bo boriti in, kar bo bog dal, bo.

Brez dvoma ste trenutno najboljši organizator igre na svetu. Že nekaj časa je vaša senca na velikih tekmovanjih naziv igralca prvenstva. Imate recept za uspeh? (smeh) Sanja se mi ne. Če te bog obdari, je to to. Če imaš talent, ga moraš izkoristiti. Potrebno je veliko trenirati, da ohraniš formo. Če sem res najboljši, hvala ljudem, ki tako mislijo.

Vaša igra nekoliko spominja na košarko. Že v obrambi veste, katero kombinacijo boste odigrali v napadu? Ne razmišljam veliko. Ko pridem v napad, pogledam, kako so se tekmeci postavili v obrambo in kako se to da izkoristiti. To poskušam narediti. Moji soigralci me ves čas spremljajo in potem lahko izvedemo akcijo. Sicer je bilo potrebno kar nekaj časa, da smo se privadili eden na drugega. Mislim, da smo ekipa, ki veliko bolj improvizira kot uporablja "šablonske" akcije.

Ali ste vodja ekipe na igrišču in tudi izven? Na igrišču me morajo poslušati. Tako je to. Vsi vedo, kdo prevzema odgovornost in koga je treba poslušati. A izven igrišča ne bi rekel, da sem vodja. Tam smo vsi enaki.

Kako Ivano Balić vidi samega sebe? Kakšen sem? Hm, trmast, in to zelo.

Vam je rokomet samo užitek, ali kdaj tudi trpljenje? Včasih po dolgih potovanjih nimam prave volje iti v dvorano, a ko pridem in primem žogo, je spet užitek!

Boste po karieri ostali v Španiji ali se vrnili nazaj v rodni Split? Split je moje mesto, obožujem ga. Sicer ne vem, kaj bo v prihodnosti. Malo se spogledujem tudi s kakšnim poslom v Španiji in obstaja možnost, da ostanem tam.