Gorza: Do konca sezone še večkrat unovčiti dobro formo

Ko je leta 2003 na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu presenetil s četrtim mestom v veleslalomu, je v očeh mnogih postal vlečni konj novega rodu. Tudi dve uvrstitvi med deseterico svetovnega pokala leta 2005 sta obljubljali preboj med veleslalomsko elito. Vonj po boljših časih pa je bilo možno zaznati tudi po petem mestu v superkombinaciji na začetku minule sezone. A Aleš Gorza postavljenih temeljev ni znal ustrezno nadgraditi. Bo tokrat drugače? "Na vsak način bom skušal še večkrat izkoristiti trenutno formo," po senzacionalnem tretjem mestu na zadnjem superveleslaomu in pred sklepnim delom sezone zatrjuje Sportalov športnik minulega tedna.

Pred drugo selitvijo "belega cirkusa" v Severno Ameriko so mnogi zmajevali z glavo in se spraševali, ali je kanadska avantura smiselna. Verjetno vam vi žal, da ste vnovič potovali čez Atlantik? Še zdaleč ne. Ha, ha … Vesel sem, da sem moral pripravljati potovalke za Kanado. Priznam pa, da sem bi pred odhodom v Whistler mnenja, da vnovična pot ni smiselna.

Beseda ali dve o terenih, na katerih se boste leta 2010 smučarji borili za olimpijska odličja … Proga je izjemno zanimiva in primerna za tekmovanja na najvišji ravni. Ima vse, kar potrebuje tovrstna proga. Strmine, drsalne dele, prelomnice … Prepričan sem, da bo proga ustrezna za olimpijske nastope.

Več kot očitno vam tudi ustreza. Stopničke v superveleslalomu so presenetile mnoge. Tudi Aleša Gorzo? Da. Brez kančka dvoma. Pričakoval sem dober rezultat, saj sem se zavedal dobre forme in pripravljenosti v superveleslalomu. Pred tekmo sem smučal zelo dobro, zato sem skušal tudi na tekmi pokazati pravi obraz. Za stopničke pa tekmovalec potrebuje tudi skladnost s številnimi delci. To pot sem sestavil vrhunsko »sestavljanko«.

Ker ste nastopili kot drugi, ste kajpak sprožili ugibanja o loteriji štartnih številk. Bi se na oder za zmagovalce zavihteli tudi s številko 30? Na tej progi vsekakor. Štartna številka ni bila odločila, saj so bile razmere tudi pozneje primerne za vrhunske nastope. Navsezadnje je to potrdil Hrvat Ivica Kostelić, ki se je na progo podal po najboljši trideseterici, a se je z osmim mestom in majhnim zaostankom približal najboljšim. Stopničke so bile torej dosegljive tudi pri višjih štartnih številkah.

Rezultat boste lahko potrdili že prihodnji konec tedna v Kvitfjellu. S kakšnimi občutku se podajate v Skandinavijo? Želja vsekakor ne bo sporna. Forma je na visoki ravni, vseeno pa ne želim biti vedeževalec. V Kvitfjellu sem nastopal že lani. Tedaj je bil to moj drugi »super G« v karieri. Gre za nekoliko manj zahteven teren. Če me spomin ne vara, sem bil v zgornjem delu počasen, bolj konkurenčen pa sem bil v srednjem in spodnjem delu. Tokrat upam, da bom hiter tudi v zgornjem delu. Navsezadnje imam tudi zelo hitre smuči.

Sledite zgledu Tine Maze, ki je dolgo veljala za izrazito veleslalomsko specialistko, v zadnjem obdobju pa blesti v hitrih disciplinah. Tudi vaši veleslalomski rezultati so v senci dosežkov v superveleslalomu in superkombinaciji. Si obetate napredek še v paradni disciplini? Tudi v veleslalomu nisem prav veliko oddaljen od svetovnega vrha. Konkurenca je izjemna, razlike pa majhne. Nemara odstopa le peterica, vsi ostali pa smo si dokaj blizu. Možno je prav vse. Trdim, da se lahko ob ugodnih razmerah tudi v tej disciplini zavihtim povsem pod vrh. Na sobotni preizkušnji se sicer nisem najbolje znašel. Tudi podlaga me je nekoliko presenetila, saj je bila precej drugačna kot pred 48 urami v superveleslalomu. Nisem znal razviti prave hitrosti. Vseeno nisem v skrbeh. Tudi v veleslalomu še nisem rekel zadnje besede.

Ob bežnem pregledu rezultatov zadnjih tekem svetovnega pokala je le težko spregledi dejstvo, da se za najvišja mesta v veliko večji meri kot pred tedni borijo tekmovalci na Fischerjevih smučeh … Fischerjeve smuči so vsekakor zelo kakovostne. Pri tem pa velja dodati, da je vrednost dobrih smuči brez vrhunskega serviserja zelo nizka. Žiga Rosina je moj serviser že pol desetletja. Tudi njemu gredo zasluge za dobre rezultate.

Zanimiva pa je tudi svojevrstna preobrazba slovenske moške reprezentance. Smukaški »bum« Andreja Jermana, preboj Bernarda Vajdiča med slalomske prvokategornike, vrnitev Mitje Dragšiča, vaše prve stopničke. Preporod? Rezultati povedo vse. V dobrem letu se je rezultatska krivulja dvignila, priča smo izjemnemu napredku. Dihamo skupaj, čeprav tekmujemo kot posamezniki. Predvsem pa smo dokazali, da smo na pravi poti. Prepričan sem, da bomo tudi v prihodnje razveseljevali slovenske ljubitelje alpskega smučanja.

Po Kvitjellu vas čakata oba vrhunca sezone – domača tekma v Kranjski Gori in veliki finale svetovnega pokala. Se poigravate tudi s konkretnimi rezultatskimi cilji? Domača tekma je vselej nekaj posebnega, hkrati pa tudi priložnost, da z reprezentančnimi sotekmovalci izkoristimo vse prednosti pred tujimi konkurenti. Pri tem mislim predvsem na poznavanje terena in domače navijače. Upam, da se bodo slednji odzvali v velikem številu. Že sedaj lahko obljubim, da se bomo skušali z dobrimi rezultati zahvaliti za podporo. Bormio? Obetamo si lahko lepe tekme. Teren mi ustreza, zato razmišljam tudi o prej omenjenih rezultatskih ciljih. Zadovoljen bom s petnajsterico, ki prinaša tudi nove točke.

Stalnica vaše kariere so tudi težave s hrbtom. Pred novo sezone ste ob spominu na hude bolečine trkali ob les. Januarja ste nato znova obležali. Kakšno pa je trenutno stanje? Zadovoljivo. Med tekmami in pozneje čutim bolečine. Pomembno pa je, da lahko smučam. Trenutno sem zadovoljen. Upam le, da bo podobno do konca sezone.