Dejan Zavec: Kot bi se z reli avtomobilom pripeljal na dirko formule 1

Dejan Zavec se tudi z drugega obiska Združenih držav Amerike vrača poražen in če se je pred letom in pol z Andrejem Bertom vse do poškodbe boril povsem enakovredno, je bil tokrat proti Thurmanu povsem nemočen. V 36 poklicnih borbah je Zavec zbral 32 zmag (18 z nokavtom), na računu pa ima zdaj tudi tri poraze. Po nedeljskem dvoboju v Brooklynu je razočaran omenjal celo upokojitev, pa nato zagotavljal, da njegova kariera ni ogrožena … Še naprej ostaja skrivnosten, jemlje si pravico do mirnega razmisleka.

Kot kaže, je Amerika za vas kar malce zakleta … Ne bi rekel, da je zakleta. Mislim, da je bilo glede na naše okolje prisotnega preveč morda malo nerazumnega pričakovanja. S priložnostjo, da se spet borim v Ameriki, meki boksa, mi je bila izkazana velika čast in tudi ta zgodba še ni končana. Ne glede na to, da sem bil poražen, se mi odpirajo nove priložnosti, čas pa bo pokazal, kako se bodo odvile. Seveda sem garal in verjel v uspeh, a se morate vendarle zavedati tudi velike razlike med Ameriko kot velesilo boksa in Evropo ali celo Slovenijo. Vprašati se je treba, koliko v Sloveniji vlagamo v boks, koliko ljudi se z boksom pri nas ukvarja in se šele tedaj primerjati z Ameriko. Le kako imamo lahko pravico pričakovati, da bi bili enaki ali celo boljši od njih. Upoštevajoč ta dejstva nisem prav nič razočaran.

Že s tem, ko ste sprejeli ta dvoboj, ste ne nazadnje pokazali kar nekaj poguma, Thurmana se v ZDA marsikateri borec na vse pretege izogiba … Nikoli v karieri se nisem hotel skrivati, prav tako ne svojih ambicij, svojih želja. Tudi glede Thurmana sem se zavedal veliko bolje kot večina mojih simpatizerjev in poznavalcev boksa, v kaj se dejansko spuščam. V Ameriki podpisati pogodbo z Golden Boy Promotions (Thurmanov promotor. Podjetje je leta 2002 ustanovil znameniti boksar Oscar de la Hoya op. p.) in imeti takšne rezultate, kot jih ima Thurman, ni kar tako. Zunanjemu opazovalcu se morda to ne zdi nič posebnega, vselej so namreč možne tudi te neverjetne zgodbe, ko avtsajder pokori favorita, povsem druga stvar pa je v takšnem okolju dejansko nekaj narediti. Glede na to, kakšna konkurenca je v Ameriki, ogromna, megalomanska, naravnost neverjetna, so mi ti podatki povedali veliko. Zame je bilo nekako tako, kot bi se z reli avtomobilom pripeljal na dirko formule ena in pričakoval, da bom zmagal. Res sem verjel, da mi lahko uspe, ampak preprosto ni šlo. Dal sem svoj maksimum in to ni bilo dovolj. Tukaj ni kaj filozofirati in iskati izgovorov.

Filozofirati se resnično ne da, Thurman se je izkazal za zunajserijskega borca … Nikoli si nisem delal utvar, da sem edini nepremagljivi borec na Zemlji. Še veliko je boljših boksarjev, ki bi premagali tudi Thurmana, ne le mene. A to pravim z vsem spoštovanjem do Thurmanove zmage. Prav z nestrpnostjo in pozitivnim pričakovanjem čakam nadaljevanje njegove kariere. Vemo, da je uradno že izzval Malignaggija (Paul Malignaggi je svetovni prvak velterske kategorije WBA op. p.) in podobne kalibre …

… Res je, ves čas izziva najboljše, a se mu ti tudi ves čas izogibajo. Verjetno pa ima od nedelje nekaj novih navijačev tudi v Sloveniji … Iskreno in brez vsakršnega podcenjevanja moram priznati, da nikoli nisem vedel, kdo Thurman je, dokler nisem prišel na njegov teren, spoznal njega in njegovo ekipo. Bilo mi je v izjemno čast in veselje. Bila je tudi velika življenjska izkušnja spoznati te razlike, to razmišljanje. Čeprav me je premagal, moram reči, da sem zdaj tudi sam njegov navijač.

Thurman vam je pravzaprav zadal prvi pravi poraz v karieri. Če izvzamemo Jackiewicza in tisto čudno sodniško odločitev, pa Berta in njegov udarec z glavo … Da. S tem se na nek način strinjam, ampak ne spremeni ničesar. Vseeno gre pri Thurmanu za borca, ki me je presenetil v vseh vidikih boksa. Po moči udarca, frekvenci udarjanja, natančnosti, iznajdljivosti, inteligentnosti, psihični stabilnosti … Res, vse spoštovanje!

Na vas se je očitno tudi zelo dobro taktično pripravil. V borbi je izničil prav vsa vaša orožja … To je spet neka druga zgodba glede same strokovnosti. Ko smo prišli gor in videli, kakšnim podrobnostim se posvečajo v njegovi ekipi … Nad tem se lahko kar malo zamisliš. Predvsem po končanem dvoboju, ko so jeziki stekli, ko smo bili po končani nalogi neobremenjeni in smo si izmenjali informacije, lahko rečem samo eno, ponosen sem lahko nase, da sem naredil ta korak, sprejel ta izziv. Bil se premagan, a na ponosen način.

Ponosno ste zastopali tudi Slovenijo, preživeli ste pravo trpinčenje. Nekaj udarcev, ki ste jih prejeli, je bilo groznih in so vas pošteno zamajali. Kako ste to doživljali v ringu? Tu ni kaj skrivati, šlo je za moj najtežji dvoboj z najtežjim nasprotnikov v moji karieri. Vse skupaj sem preživljal še veliko težje, kot je bilo videti navzven. Boril sem se s Thurmanom, s samim seboj in celim cirkusom, ki ga prinese velik spektakel. To, da so v borbi s tako kakovostnim boksarjem odločale točke, mi vliva nekaj optimizma. Šport je sestavljen tako iz zmag kot porazov. Thurman je bil preprosto boljši, lahko sem mu le čestital in z veseljem ga bom spremljal tudi v prihodnje.

Če se je Thurman pokazal v zelo lepi luči, pa vi vendarle niste bili podobni sebi v najboljši izvedbi. Kako to? So razlog leta, morda daljša odsotnost iz ringa, poškodbe? Morda priprave niso bile optimalne? Res me niste videli v najboljši izvedbi. Moja predstava je bila daleč od tiste, ki sem je sposoben, a v danem trenutku sem dal svoj maksimum. Na marsikatero stvar nisem bil pripravljen. Fizično, kondicijsko sem bil popolnoma fit, je pa tukaj še cel kup drugih stvari. Moj trenutni maksimum pač ni bil dovolj. Pomirja me zavest, da sem naredil vse v tej smeri, da bi zmagal in tudi obdržal sem se pokonci brez večjih težav. So pa manjkali elementi, ki jih ni mogoče čez noč spraviti na višjo raven.

Kako je z vašimi komolci, v zadnjih letih ste imeli z njimi nenehne težave, prestali ste dve operaciji. Je tudi to vplivalo na vašo pripravljenost? Zagotovo, vsaka takšna težava se nedvomno pozna, a nikakor ne želim iskati opravičil in izgovorov za ta poraz v nekih posrednih dejavnikih. Daleč od tega! Leta in obraba telesa seveda puščajo posledice, a nikakor niso razlog, da to ni bil moj najidealnejši trenutek. Kot sem že dejal, v danem trenutku sem dal svoj maksimum in to ni bilo dovolj.

Kaj če malo špekuliramo, kako bi se končal dvoboj med Zavcem v najboljši izvedbi in nedeljskim Thurmanom? Teorija prenese marsikaj, praksa pa je nekaj drugega. Rečem lahko le, da bi bil dvoboj bistveno bolj izenačen, kot je bil ta.

Po dvoboju ste nam pošiljali malce protislovna sporočila. Enkrat, da so za nadaljevanje vaše kariere možnosti 50:50, nato, da vaša kariera sploh ni ogrožena … Kako o tem razmišljate zdaj, po nekaj prespanih nočeh? Zapustiti šport s sklonjeno glavo in razmišljati o odhodu zaradi enega poraza kar tako bi bilo nesmiselno. V tistih trenutkih po dvoboju, z vročo glavo in v afektu je bilo marsikaj izrečenega. Bila je žalost in razočaranje, čeprav ni niti enega pravega razloga, da bi bil potrt. Šport, kot že rečeno, sestavljajo tako zmage kot porazi in če daš svoj maksimum proti nekomu tako kakovostnemu, nimaš razloga, da bi bil razočaran. Kaj šele, da bi razmišljal o koncu kariere. Rečem lahko le, da se ne nagibam ne v eno ne v drugo stran. Imam pravico, da si vzamem čas za premislek. Kako naprej? Definitivno bom ostal v boksu.

Hvala lepa, da ste si vzeli čas za pogovor prav na rojstnodnevni dan in seveda vse najboljše. Srečno pa tudi, ne glede na to, kaj se boste odločili … Hvala, zgolj pozitivno gledam naprej. Še zdaj ne dojemam vseh razsežnosti zadnjih dogodkov. S časom bo slika postala jasnejša in z njo tudi pomen, globina in velikost te zgodbe. Verjamem, vidim in vem, tudi po pogovorih, ki sem jih imel v teh dneh, da je tukaj še veliko rezerv, veliko možnosti in potenciala, ki ga še nisem izpolnil. S porazi se ne obremenjujem. Nedeljski, kot ste dejali, moj prvi pravi, mi je dal veliko razmišljati, postavil me je na svoje mesto v življenju, tako osebnem kot športnem. Dal mi je odgovore in nova vprašanja. Pozitivno gledam naprej.