David Špiler: Uroša je nemogoče zamenjati

Pred prihodom v mesto ob Savinji je igral predvsem na levem krilu, a celjski strateg in slovenski selektor je iz njega ustvaril organizatorja igre. Pol leta trdega dela se močno pozna, saj je 24-letni rokometaš vidno napredoval. Ob odsotnosti Uroša Zormana ga na 20. svetovnem prvenstvu v Nemčiji čaka težka naloga. Vihtenje dirigentske palice na parketu pač ni mačji kašelj. Pravi, da ga ni strah in da ne čuti pritiska, pač pa je na takšno priložnost dolgo čakal in se je strašno veseli. Na SP v Tuniziji še kot krilo, dve leti kasneje pri svojem drugem nastopu na velikih tekmovanjih za reprezentanco pa motor ekipe … Kako ste se prilagodili na novo vlogo, ki vam jo je namenil Kasim Kamenica? Vselej sem si želel igrati na mestu organizatorja igre, zato sem vesel, da sem dobil takšno priložnost. Imam veliko rezerv, a moram biti zadovoljen.

Odgovornost je zagotovo zdaj precej večja … Da, hvala bogu, saj si vsak igralec želi igrati, ne želi si stranske vloge. Tudi jaz sem to dolgo časa čakal, zdaj pa moram poskrbeti, da to tudi izkoristim.

Pa vseeno čutite pritisk? Vse skupaj se mi ne zdi kot pritisk, pač pa kot izziv. Vem, da je Uroša (Zormana, o.p.) zamenjati nemogoče. Svojo igro lahko le skušam izpiliti tako, da bom na drugačen način prispeval toliko kot Uroš. Se vam zdi, da ste se v zadnjem enomesečnem obdobju pripravili dovolj kakovostno, da imate na parketu vse pod kontrolo? Nihče ne more ves čas imeti vsega pod kontrolo, se mi pa zdi, da se privajam na to. Srednji zunanji igralec potrebuje veliko izkušenj. To je najbolj odgovorno mesto v igri. Potrebna je marsikatera vrlina, sam menim, da jih imam kar nekaj, zavedam pa se, da me čaka veliko dela. Pol leta izkušenj praktično ni nič.

Vrline že, kaj pa tudi avtoriteta? Avtoriteto pridobiš z igro. Nisem se še imel priložnosti toliko dokazovati. Vsi pa smo toliko zreli, da se zavedamo, da morajo biti kompromisi. Tudi nisem takšen igralec in karakter, da bi imel totalno avtoriteto nad vsemi.

Letos je prišlo do mnogo odpovedi in poškodb, predvsem doslej ključnih igralcev. Kdo bi po vašem mnenju bil sposoben prevzeti odgovornost v prelomnih trenutkih? Težko rečem. V ekipi je veliko novincev, ki jih oziroma nas svet ne pozna. Vsekakor so za takšne stvari bolj pristojni in sposobni izkušenejši igralci, a vseeno težko rečem, kdo bi lahko bil tisti, ki bi "potegnil" ekipo. Upam, da se bo vedno našel vsaj eden.

V uvodnem delu vas edina prava tekma p čaka proti Tuniziji, ki pa bo bržkone tudi ključna. Kako streti odpor Afričanov? Tunizija je zelo neugodna ekipa, pozna se njihov selektor Hasanafendić, ki je vpeljal "jugoslovanski slog" igre. Težka tekma nas čaka, a ostajam optimist. Bistvena je dobra obramba, s katero bomo morali ustaviti levega zunanjega Wisema Hmama. Poleg tega pa se moramo pripraviti tudi na njihovo globoko obrambo - varianto 3-3, tako da bomo morali s hitrejšo igro, predvsem brez žoge, narediti vse za to, da bomo v napadu prebijali njihovo obrambo.

Kje pa so največje pomanjkljivosti Slovenije? Imeli smo zelo malo časa za uigravanje, saj smo ekipa, sestavljena iz mnogih, ki še nikoli prej nismo igrali skupaj. To smo dali skozi. Je, kar je in mislim, da smo na pravi poti. Tekmo za tekmo je napredek vidnejši. Počasi začenjamo čutiti tudi eden drugega.

Kaj bi bil za vas uspeh? Rad bi zmagal. Rad bi bil svetovni prvak.