Dani Bavec: Ne moreš biti vsem všeč

Nogomet mu predstavlja nekaj med službo in strastjo. Vsaj dan prebere ogromno časopisov in obišče nekaj portalov. Da ostaja na tekočem. Poplava informacij ga ne moti. ''Moj trdi disk je dovolj kompakten,'' se nasmehne 38-letni Ljubljančan. Športni zanesenjak, igralec, ljubitelj pokra, glasbenik, jadralec, domači javnosti pa najbolj znan kot dolgoletni voditelj studijskega dela lige prvakov. ''K sreči imam tako službo, da lahko negujem široko paleto dejavnosti,'' ne skriva zadovoljstva in dodaja, da je vedno zaupal notranjemu občutku. Vedel je, da ima neko dramaturgijo ter lahko nogometno tekmo dojema kot dogodek, ne pa zgolj suhoparen posel. V mladosti ni nikdar vadil pred ogledalom. Se je pa prepričal, da je komentiranje najbolj kompleksna stvar, kar jih je kdajkoli delal v življenju. ''Vedno je unikatna situacija in nikoli ponovljiva. To me kar vzburja.'' Nekdanji otrok Slovana, ki je po prometni nesreči v najstniških letih opustil misel z vrhunskim športom, se ga je pozneje lotil na drug način. Pretkano in samozavestno. Prepričajte se ob nogometnih torkovih večerih na Planet TV.

V zadnjih štirih letih ste se zelo zbližali z ligo prvakov. Dojemam jo kot privilegij v življenju. Nogometne stvari spremljam že dolgo in bi jih tudi, če se z ligo prvakov ne bi ukvarjal. To poskušam negovati in sem stoodstotno ''notri''. Po vseh teh letih je to že nekaj domačega. Z ligo prvakov se imam kar dobro (smeh).

Vas nič ne dolgočasi? Ste se že kdaj zalotili pri očitku, da so postale oddaje lige prvakov suhoparna rutina brez dodanih čustvenih presežkov? Rutine ne bi vnaprej označil kot nekaj negativnega. Resda to lahko postane, a se mi zdi neka njena doza pri vsaki življenjski dejavnosti zdrava. Doživljam jo kot nekaj dobrega. Pri svojem delu s tem mislim na ustaljen ritem in vzorec pripravljanja ter nastopanja. Glede na vse omejitve, ki jih imamo kot Slovenija, saj nimamo tako neposredne povezave z ligo prvakov, mislim, da delamo v okvirjih danih zmožnosti. In to kar dobro.

Kako ste začutili preskok na novo televizijo? Podobno prejšnjim izkušnjam? Počutim se odlično. Svet se ni spremenil niti ni nič tako novega, da bi si lahko predstavljal, da je zdaj vse drugače. Ker preprosto ni. Še najbolj drugačna stvar je ta, da ne vodim več oddaj ob sredah. Takrat po novem komentiram eno tekmo. Tako smo se zmenili in tako mi tudi ustreza. Prvič komentiram ligo prvakov in se imam fino.

Ob torkih nogometaši ponavadi začenjajo ob 20.45. Vaša ''tekma'', ko zaslišite začetni pisk, se tisti dan začne nekoliko prej ... V torek sem tu že zjutraj in oddaji posvetim cel dan. Drugače pa se vedno vse začne že v ponedeljek, ko postavljamo oddajo. Takrat se zgodi marsikaj. Tu so odmevi po zadnjih tekmah, še zadnje novice s konferenc, treningov, kakšne nove poškodbe ... Takrat postavimo miselni teren.

Je potem v torek zvečer sploh še možno improvizirati oziroma ugoditi spontanim idejam? To si dopuščam, absolutno, čeprav to naj ne bi bil in tudi ni nek razlog za stihijo. Lahko me marsikaj preseneti. Nenazadnje je nogomet zelo živo tkivo in mi ustreza, da me kakšna misel ali vprašanje kdaj presenetita. Potem to ''ustrelim'' in se ne pustim kaj dosti motiti.

Med vodenjem oddaje je vaš zvesti pomočnik tablični računalnik. Kako pogosto s pogledom zahajate nanj? Celo stvar imam v glavi, lahko bi vodil oddajo brez pomoči računalnika, a mi pomaga kot vodilo, da lažje pazim pri smiselnem sosledju govornih blokov. Televizija je natančen posel in proces. In tega se držim. Si pa nikoli ne pišem celih besedil, ampak samo alineje, da vse ostane v začrtani smeri.

Kako pomembna pa je vloga sogovornika v studiu? Zelo. Bolj ko je studio živ, bolj mi to ustreza. Zelo sem zadovoljen, ker sta letos strokovna gosta v paru. V trenutkih, ko prevzameta nek dialog, se z največjim veseljem malce umaknem. Nimam pa nikoli občutka, da izgubljam nadzor. Vedno sem zraven (smeh).

Izjema je le Zlatko Zahovič, ki vam je delal družbo na uvodnem studijskem delu lige prvakov na Planet TV. Je izjema, ker je pač izrazil željo, da bi nastopal sam.

Pripravljate kakšno zgodovinsko presenečenje in bo v oddaji, posvečeni finalu lige prvakov, v studiu morda skupaj s Srečkom Katancem? Nogomet je nepredvidljiv, življenje tudi ... S tem se ne bi obremenjeval, se pa mogoče kdo kdaj tudi premisli (smeh).

Zaradi vodenja oddaj lige prvakov, ki jih resnični ljubitelji nogometa ne zamujajo, ste medijsko zelo izpostavljeni. Vas ljudje na ulici pogosto ustavljajo in zasipavajo z nogometnimi komentarji? Lahko je pestro, sploh po kakšni markantni tekmi. Tako kot se je začela liga prvakov, s tekmo med Realom in Manchester Cityjem (3:2), ki je bila res nekaj posebnega. Drugače pa je, če grem zvečer ven in je nekdo malce vinjen, pa se te bolj privošči. A tudi tisto ni težava, saj se zavedam, da ne moreš biti vsem všeč. Naučil sem se sprejemati kritike. Tudi če ni utemeljena, znam s tem na hitro opraviti. Če ne gre za kakšno relevantno osebo, ki sodeluje pri tem procesu ali pa je doma v nogometnem svetu ...

Bi lahko napovedali razplet lige prvakov v tej sezoni? Nemogoče. Mora se poklopiti toliko okoliščin, zraven je toliko nepredvidljivosti, da nima nobenega smisla na kaj računati. Ko si nekaj let v tem, se prepričaš o tem, zakaj je to, da ni bil še noben dvakrat zapored prvak, logično. Če me sprašujete strokovno, lahko povem, da o ožanju favoritov začnem resno razmišljati šele v drugem delu, nikoli pa skupinskem. Danes bi lahko mirne duše Šahtarju pripisal vlogo favorita za naslov. A kje bo ta Šahtar po zimskem premoru, ko bo dva meseca brez prvenstva, drugi pa redno igrali? Nikoli ne veš.

Vam srce v ligi prvakov močneje bije za kak klub? Ne. Nasploh bije moje srce le za Union Olimpijo. Neposredno. To so tekme, na katere hodim, drugače pa do nekaterih nogometnih klubov gojim le neke simpatije.

Je nogomet kot svetovni fenomen v vaših očeh ostal zdrav šport, primeren za zabavo ali pa so ga vse bolj pogoste afere, škandali, izgredi in kriminalna dejanja že pokvarila? Zelo smo na meji. Po eni strani je vse krasno in bi lahko cel dan našteval, zakaj se mi zdi nogomet fenomenalen in kako bi ga lahko označil za nekaj več kot le šport. Hkrati pa vidim, da je postal talec modernih časov, ki mi niso preveč všeč. Ubirajo smeri, ki me osebno ne veselijo. Če bi bilo kaj odvisno od mene, bi nekaj spremenil, saj se mi zdi, da je v bližnji preteklosti nogomet naredil kakšen ovinek v nepravo smer.

Ciljate tudi na denar, egoistične zakulisne igrice bogatašev, ki so nogometu zakoličile preskok v drugačno dimenzijo? Da. Zdaj se postavljajo malce drugačna pravila. To je neko pozicioniranje središč moči. To se ne spodobi za nogomet. V današnjih časih to lahko izzveni kot naiven argument, ampak mislim, da se s tem nogomet uničuje, ker je tako integralno povezan z izvirnimi okolji. In vsi te ljudje, ki se močno identificirajo s klubi, bodo imeli v prihodnosti velike težave, ker bodo oropani nečesa, kar je nogometna esenca. To pa je športna ambicija. Ni mi všeč pozicioniranje središč moči, ki vodi v prihodnost, kjer bo vladalo pet do šest močnih klubov. In tam bo zbran ves denar. Prenekatero okolje, ki je zaradi svoje avtentične povezanosti s svojim lokalnim nogometnim klubom preprosto fascinantno, bo čustveno stradalo. Pri nogometu je vedno nekaj pomenil ta globok poklon in spoštovanje zvestih navijačev, ki hodijo na štadion. Njih obdeluješ, prek njih odpiraš vrata denarju, kapitalu, nekim globalnim blagovnim znamkah. Ker se sam od sebe ponuja tak gromozanski posel, vidim neko logiko, da prihaja do tega, ampak osebno ob tem le malce žalujem.

Ste po duši nostalgik? Sem. Žalujem za jugoslovansko ligo, ki sem jo spremljal zelo strastno. Toliko časa je minilo, da neke logike tukaj ni več. A tisto so bili zame romantični časi. Sedeli smo ob radijskih sprejemnikih, na teden je bila na televiziji le ena tekma. Takrat sem za Hajduk navijal sto na uro.

Liga prvakov je zelo drugačna od nekdanje jugoslovanske. Organizirana na drugačnih temeljih, tudi manj predvidljiva? Seveda. Liga prvakov je nek vzporedni svet, nekaj posebnega. A v osnovi je do neke mere spet predvidljiva. Spet lahko računaš na ustaljen ozek krog favoritov, ki zaradi jasnih argumentov, največkrat denarja, vedno stopajo v ospredje. K sreči pa je še nekaj manevrskega prostora, kjer se lahko vrine kakšno presenečenje. To pa je tudi eno izmed bistev nogometa.