Blizu zgodovinski medalji

Prav odstotnost poškodovane Tedeje Brankovič Likozar se je prav na zadnji tekmi prvenstva, ženski štafeti, izkazala za odločilno, saj je jedro zadnje čase gonilne sile slovenskega biatlona, ženske štafete z Andrejo Mali, Tejo Gregorin in Dijano Ravnikar, svoje delo opravilo še precej bolj suvereno kot v minulih letih. Prva slovenska medalja na velikih biatlonskih tekmovanjih je bila po treh predajah na dosegu rok, a tokrat je manjkala pika na i. Mlada, komaj 17–letna Lili Drčar, ki je v Östersundu nadomeščala izkušeno in vedno zanesljivo Brankovič–Likozarjevo, pač ni bila kos pritisku oziroma se niti približno še ne more enakovredno meriti z v svetovnem pokalu prekaljenimi tekmicami, med katerimi so vlogo favoritinj pričakovano potrdile Rusinje in Nemke. Trener ženske vrste, češki strokovnjak Tomaš Kos, se je pri sestavi ženske štafete tokrat očitno poslužil psihološke zvijače, saj je prav najmanj izkušeno Drčarjevo v ogenj poslal v zadnji menjavi. Tako so tri standardne biatlonke sebi, Sloveniji in tudi odsotni Brankovič–Likozarjevi pokazale, kam sodijo, simpatična Lili pa je tako na najbolj neposreden, za nekatere morda celo grob način občutila vso težo in intenzivnost velikega strelsko-tekaškega spektakla. Mladenki se je na ta način kar najlepše razkrilo, kje je in koliko dela jo še čaka, obenem pa je bil to tudi nekakšen preizkus njenega značaja.

Kosova zvijača

Nadvse razveseljivo je, da je v prvokategornico dozorela Dijana Ravnikar, še lani Grudiček, za katero je sezona 2007/08 najboljša doslej. Dobre izide z Ruhpoldinga in Anterselve je na največjem biatlonskem dogodku leta nadgradila z desetim mestom v šprintu in enajstim v zasledovanju, zato lahko predvsem štafeta z Brankovič–Likozarjevo – kljub temu, da je zaradi nadležne poškodbe rame še pred kratkim razmišljala celo o koncu kariere, upamo, da so jo zadnji dogodki dokončno prepričali o nasprotnem – v prihodnje meri na izmuzljivo medaljo. Navsezadnje se bližajo tudi zimske olimpijske igre vVancouvru, vrhunec kariere vsakega športnika in le ugibamo lahko, kaj bi za duševno zdravje priljubljene "Tedi" pomenil "östersundski" razplet štafetnega teka čez slabi dve leti v daljni Kanadi, medtem ko bi sama doma v naslanjaču preštevala izgubljene priložnosti po številnih letih napornih treningov in odrekanj, ki so jo sicer pripeljali le korak do tistega, kar bi dokončno osmislilo prej omenjeno garanje, se pravi medalje. Slednjo si bo morala kot cilj v posamični konkurenci prej ali slej tudi na glas postaviti Teja Gregorin, ki je vsako leto bliže svetovnemu vrhu, v tej sezoni pa jo je pri poseganju po najboljših uvrstitvah nekiliko ustavila bolezen ob nepravem času. Ihanka je pač že v položaju, v katerem odločajo najmanjše malenkosti, pa tudi športna sreča.

Fantje (še) niso presenetili

Za ženski biatlon nam v Sloveniji, vsaj trenutno ni potrebno skrbeti, medtem ko je glede moške vrste zgodba malce drugačna. Z odotnostjo prekaljenega Janeza Mariča, mlada in obetavna vrsta nima pravega moralnega vodje in zgleda. Nima t. i. vlečnega konja, nekoga, ki bi Klemnu Bauerju, Petru Doklu, Vasji Rupniku in Gregorju Brvarju že na treningih ponudil primerjavo. Trener Uroš Velepec je mlado četo na Švedsko odpeljal predvsem po nabiranje izkušenj, ob odhodu pa nam vseskozies čas ponavljal, da je proces "izgradnje" vrhunskega članskega biatlonca sila zapleten in dolgotrajen. V napovedih so bili zato fantje sila zadržani, z nastopi, vsaj na posamičnih tekmah, pa tudi niso presenetili. Vse skupaj čaka še obilica trdega dela, predvsem na strelišču, ki je očitno prava mora za najhitrejšega in najperspektivnejšega tekača med njimi, Klemna Bauerja.

Namesto odličja neprecenljive izkušnje

Slednji si bo jubilejno 50. svetovno prvenstvo bržkone zapomnil predvsem po nastopu mešanih štafet, ko je bila povsem nepričakovano za Slovenijo v igri celo medalja. Po tem ko sta Ravnikarjeva in Gregorinova svoj del opravili z odliko, je tekmo življenja odtekel in predvsem odstreljal še Peter Dokl, v zadnji menjavi je tako o vsem odličal nesrečni Bauer. Ta bo najbrž še lep čas sanjal o sedmih zgrešenih tarčah na zadnjem streljanju in z njimi izgubljenega odmevnega rezultata, a je treba mlademu Ihancu v obrambo vseeno priznati, da je t. i. "mix" v položaj, ko so se lahko spogledovali s stopničkami, z izjemnim prvim delom svoje predaje spravil sam. Sam se je torej spravil pod pritisk, ki ga v zaključku ni prenesel. Šel je pač na vse ali nič in tokrat ostal s slednjim, a kaj, če bi se mu na zadnjem streljanju posrečilo? Nanj je bil nekoliko jezen Dokl, ki se mu je nasmihal uspeh kariere, a se ta razburjenost zanesljivo ne more primerjati z besom, ki ga je občutil Bauer. Namesto odličja sta tokrat oba pridobila neprecenljive izkušnje in lahko se veselimo dne, ko se bo Klemnu odprlo še na strelišču in bodo Petru stekle smuči.

Kako naprej?

Vrhunec biatlonske sezone 2007/08 je torej za nami, dosedanje dosežke pa lahko ocenimo kot solidne. Preboja zaradi poškodb Mariča in Bankovič–Likozarjeve, žal, ni bilo, bolj zaskrbljujoča pa je dolgoročna prihodnost tega razburljivega športa pri nas. Zlati generaciji sta namreč v polnem pogonu, dekleta najbrž celo blizu skrajnega dosega, o podmladku pa ne duha ne sluha. Vodilni možje biatlonske zveze upajo, da bodo za naraščaj lažje poskrbeli, ko bo na Pokljuki zrasel športno-rekreativni center, vprašanje pa je, če bo to dovolj. Prej ali slej se bodo namreč soočili z uganko, kako v ta naporni šport pritegniti mladino, ki je ne bo zanimala zgolj čast in slava, marveč tudi kakšne bolj neposredne, predvsem finančne, koristi, a o tem kdaj drugič.